Teodor Lorenčič-MARGO

Piše: Franc Juteršek

Ljubezenski roman, ki je v bistvu resnična izpoved pisca in je napisan v tako lepem dojemljivem tonu, da bi lahko bil tudi pravljični. Vsi dogodki, kadri, so opisani tako natančno in duhovito, da se bralec, ki se temeljito osredotoči na zgodbo, lahko kaj hitro najde v središču dogajanja.

Pripovedovalec, ki je iz lastnih izkušenj opisal razmerje med njim in mlado damo, ki jo je vseskozi spremljal tako imenovani Elektrin kompleks in med izkušenim moškim v zrelih letih, je na papirju dokazal, kako lahko prijetno, spodbudno in tudi terapevtsko deluje takšna zveza. Ne ozirajoč se na pristransko obsojanje staršev, bližnjih sorodnikov in nenazadnje vse soseske, lahko zaljubljenca živita svoje sanje tudi v realnem svetu.

Zanimivo, predvsem pa tudi poučno branje, ki ga črpamo iz natančne razlage posameznih dejanj, se lahko zgodi le v primeru, ko je pisec izredno strokovno podkovan, naštudiran in visoko inteligenten. Vsako stvar, ki jo v zgodbi prikaže kot stransko vsebino, pa naj se to dotika daljne zgodovine, filozofije ali geografske lokacije, opiše tako natančno, strokovno in dojemljivo, da si vse to lahko predstavljamo kot živo sliko iz filma.

Brez ovinkarjenja ali olepševanja avtor opiše tudi osebe, s katerimi je na takšen ali drugačen način bil povezan skozi zgodbo. Biografijo svojih štirih žena, ki so bile, kot poudarja, vse Elektre, različnih starosti, različnih narodnosti in različnih življenjskih nazorov, opiše kot dobre žene. Mogoče je pri kateri zaslediti povišan sindrom ljubosumja, vendar se nikoli ne opredeli, da so bile slabe žene, čeprav so bili razhodi posledica določenih vzrokov.

Kot zanimivost je zaznati, da je glavni junak, preden se je osredotočil na študij filozofije, opravil dva letnika na teološki fakulteti, kar glede na njegov življenjski slog, ni bila najprimernejše izoblikovana karierna smernica. Je pa verjetno to pripomoglo k dejstvu, da je kasneje podrobno proučil, kot sam pravi, vse religije oziroma njihova pisanja, predvsem sveto pismo in koran, kar je kasneje s pridom izkoriščal kot predavatelj.

Njegova četrta žena, okoli katere v romanu teče rdeča nit, je ženska, ki bi glede na razliko v letih bila njegova, ne le hčerka, temveč celo vnukinja. Čeprav je štela okrog šestindvajset let, je bila po videzu in po postavi bolj podobna otroku, kot ženski. Njemu, ki jo je spoštoval in jo imel rad, saj jo je imenoval princeska, je pomenila največ od vseh. Po opisu naj bi zgledala najstnica, z otroškim nasmehom in popolnoma belo kožo. Tudi z ženskimi atributi se ni mogla preveč postavljati, vendar je bila izrazita ljubimka, ki je svojega partnerja pripravljala do vrhunca s svojo potrebo, nujo, podhranjeno dušo in z veliko željo po še.

Izrazita ljubezenska zgodba, zavidanja vredna, predvsem glede starostne razlike, je lahko uspešna le v primeru, kot je opisan v tem romanu. Ni veliko moških, ki pri teh letih (opisuje sedeminšestdeset let), lahko uspešno parira in zadovolji mlado, potrebno nimfomanko na dolgi rok. Ugotavlja, da za uspeh ni najpomembnejša stvar velikost moškega orodja. Ljubimec mora imeti orodje, ki je pripravljeno delati več ur in ki se nikdar ne utrudi.

Po mojem mnenju je avtor uspel napisati zgodbo, ki je lepa, romantična in kar je redkost, ima srečen konec. S svojimi razlagami, s katerimi se je vzporedno dotaknil več znanstvenih področij, razširi bralcu obzorja še v druga, ne le ljubezenska okolja.