Franc Juteršek: Kumarca

Piše: Jana Hartman Krajnc

Kumarca? Le kaj to pomeni. Verjetno ni vrtni pridelek, kajti na naslovnici knjige je stara fotografija gozda, del porušene hiše in pet nagrobnih križev, kar daje slutiti, da so to zapuščeni grobovi. Na zadnji strani zadnje platnice je v obrisih napisana vsebina brez podpisa, ki priča, da je to roman, ki prikazuje čas druge svetovne vojne. V štirih vrsticah je predstavljen tudi koroški pisatelj Franc Juteršek.

Knjiga je izšla pri KCM kot 394. publikacija zbirke Frontier. Uredil jo je Gregor Lozar, lektorsko pregledal Bojan Macuh, oblikovala Tina Horvat, grafično zasnoval Romeo Štrakl. Ker vsebuje tudi nekaj fotografij, so v kolofonu navedeni tisti, ki so jih prispevali.

Pred vsebino je kratek predgovor, v katerem avtor poudari: »Vsa imena in priimki v zgodbi so namišljeni, zato je kakršna koli prepoznavnost zgolj naključje. Namišljena je tudi zgodba. Ideje za zgodbo sem črpal iz raznih pripovedovanj svojih staršev, znancev, sosedov, ki so jih pripovedovali nam, otrokom, mi pa smo jih v mladosti poslušali z velikimi očmi in široko odprtimi uhlji.« Na koncu knjige pod naslovom ŽIVLJENJEPIS, spoznamo, da je Franc Juteršek po izobrazbi magister upravnih ved in da je bil dolga leta poveljnik Koroškega gasilskega zavoda. Uveljavil se je s svojimi avtobiografskimi zgodbami, za roman Kumarca pa je bil nagrajen na natečaju Novi roman 2026.

Dogajanje je postavljeno v kraj Prevalje v času največjega razmaha nemške moči med drugo svetovno vojno. Pritisk okupatorja je močan. Lasti si vse pravice na zasedenem ozemlju, a kljub temu se najdejo rodoljubi, ki mu povzročajo izgube in skrbi. Glavni protagonist je Branko, sedemnajstletni vajenec pri mojstru Francu Flamižu v njegovi mehanični delavnici, kjer popravljajo razne kmetijske stroje, motorje in, čeprav neradi, okupatorjeve avtomobile. Strokovnjak za posebno občutljive okvare je pomočnik Hajni, ki ga vsi spoštujejo. Vsi trije so zavedni Slovenci, ki ilegalno delajo proti okupatorju, a tako, da mojstra sprva Branku tega ne pokažeta. Toda fant se s svojimi prijatelji tudi vključi v diverzantske akcije. Študent Janko jih povezuje s partizani, ki jim dajejo razne pomembne, življenjsko ogrožajoče naloge, ti pa jih odlično izpeljejo. Prva večja njihova akcija je, da minirajo avto in v njem nemškega majorja Kreigherja in njegovega uradnika Rigelnika, ki sta predstavljala oblast v Prevaljah. Sovražnik ne najde povzročiteljev te akcije in zato se znese nad nedolžnimi ljudmi. V celovške zapore odpeljejo večjo skupino talcev, ki so jih zasliševali v stavbi v Rimskem Vrelcu. Med njimi je tudi Brankov dedi. Sredi kraja obesijo pet nedolžnih moških v opomin vaščanom. (To je resničen dogodek, kot je povedal avtor.) Vrstijo se še druge partizanske akcije in vse imajo hude posledice za prebivalstvo. Toda to hrabrih mladcev ne odvrne od njihovega sovraštva do nasilnih tujcev.

Zgodba romana je napeta, polna akcij, sočutja do akterjev, občudovanja njihovega poguma, sovraštva do okupatorja in ponosa, da si Slovenec. Nekateri prizori so grozljivo opisani. So pa vmes za sprostitev tudi prijetni, kot je čista ljubezen med Brankom in njegovo Magdo ali partizanska veselica na Strojni. Branko je mlad, a preudaren fant, ki sovraži okupatorja in se zaveda, kaj sme komu zaupati. Zna se brzdati, čeprav mu včasih živci popuščajo. Zaljubljen je v hčer svojega delodajalca in ljubosumen na nemškega vojaka, ki mu je Magda tudi všeč. Do obeh nadrejenih v delavnici je spoštljiv. Ko pa Nemci po razstrelitvi transformatorja odpeljejo Hajnija in ga transportirajo v Dachau, čeprav mu ne morejo dokazati vpletenosti v akcijo, mojster Franc delavnico zapre, Branko pa odide v partizane. Knjiga ima grozljiv konec. Za smrt dveh nemških vojakov okupator pobije sedem koroških ljudi in požge Rakitnikovo domačijo. Partizani, med katerimi je novopečeni Branko, te domačine častno pokopljejo in na njihovih grobovih prisežejo, da bodo njihova življenja maščevali. Prav fotografija teh grobov je na naslovnici knjige, kar kaže na identičnost dogodka.

Roman je zgodovinski. Čeprav je osnovna zgodba izmišljena, so vanjo vpleteni resnični dogodki, resnični pa so tudi kraji, ki so navedeni. Med njimi je omenjen tudi strm gozdni vrh Kumarca, ki ima majhno jaso, na kateri so se srečevali partizani in aktivisti. Odtod ime knjige.

Pisatelj pripoveduje v glavnem v prvi osebi, saj se vživi v razmišljanje in doživljanje glavnega junaka Branka, deloma pa poda pripoved vsevednemu pripovedovalcu, in to tam, kjer protagonist ni prisoten.

Jezik je preprost, realističen, poln narečnih koroških izrazov, ki so razloženi pod črto. Meni se zdi, da je celo nekoliko preveč te razlage, ker je mnogo izrazov splošno poznanih. Je pa tudi precej nemškega besedila, ki ga govori okupator. S tem je avtor prikazal pristnost sporočanja. Seveda je pod črto sproten prevod. Veliko je dobrih dialogov, vendar bi bilo boljše, če bi bili oblikovno bolj izpostavljeni. Žal je tudi veliko jezikovnih in pravopisnih napak, česar lektor ne bi smel spregledati.

Moram pa citirati izredno lep opis zimske narave. »Tri metre od hiš so cesto ločila mogočna drevesa. Debela debla so dala videti, da so stara kakšnih petdeset, mogoče sto let. Ker je bila globoka zima, je namesto bogatih krošenj v zrak štrlelo nešteto vej in vejic, na katerih se je pozibaval kakšen pozabljen list, ki se je bojeval z vetrom, da ga ne odtrga.« (Str. 223)

Kumarca je eden tistih romanov, ki prikazuje čas druge svetovne vojne, ko so bili domoljubi pripravljeni žrtvovati življenje za svoj narod, svoj jezik in svojo svobodo. Za današnji čas ima vrednote, kot so pogum, pripadnost slovenskemu narodu, ljubezen do slovenskega jezika, sočutje do sočloveka, solidarnost, zavračanje podlosti. Knjiga, ki je vredna branja.