Binarna resonanca Milana Tomášika. O soprisotnosti, postavljeni na oder!

17 hours ago 36

Recenzija predstave Binarna resonanca, ki je doživela premiero 11. junija v Plesnem teatru Ljubljana.

Binarna resonanca v zasnovi in koreografiji Milana Tomášika združuje zasedbo šestih formiranih plesalcev; del sestavljajo ustvarjalci, ki so v zadnjem obdobju pogosteje sodelovali v skupnih projektih in si delijo prepoznaven delovni kontekst (naj omenimo predstavi Vulneri in KOORD), medtem ko drugi v ta prostor vstopajo z bolj ali manj neposrednimi oblikami sodelovanja. Če izhajamo iz Peetersovega razumevanja heterogenih dramaturgij, v katerih se pomen vzpostavlja skozi relacijska polja med različnimi materiali, telesi in načini dela, heterogenost sama po sebi odpira pričakovanje napetosti ter v tovrstnih situacijah ustvarja potencial za pomenjenje. V tem okviru se odpre ključno vprašanje: kako se v istem odrskem polju srečajo telesa z različno stopnjo (predhodne) skupne izkušnje in ali njihova soprisotnost preseže raven sočasnega bivanja v prostoru?

Uvodni prizor, ki se med prihodom publike začne z neformalno interakcijo med plesalci in se postopoma prevede v nastop, se bere kot že uveljavljen uprizoritveni prijem, ki ustvari znan prehod iz neformalne v performativno situacijo. Dogajanje zaznamuje močan vstop italijanske plesalke Giulie Tornarolli, ki ji posamično sledijo ostale plesalke in plesalci: Anamaria Klajnšček, Beno Novak, Luka Ostrež, Kristyna Peldova in Patrik Kelemen, s čimer se vzpostavi visoka stopnja fizične intenzivnosti izvedbe. Ta pomemben del svojega naboja črpa iz glasbe Alfonsa Peduta Binary Data, ki gledalke že od samega začetka sooči z izrazito zvočno atmosfero, prelivajočo se v množico gibalnih impulzov, kar kostumografija Jasne Vastl uspešno vizualno zadrži in uravnoteži. V kombinaciji jeansa in raznobarvnih majic brez rokavov (dva nastopajoča čez to nosita še srajci s kratkimi rokavi) namreč oblikuje nepretenciozno kostumsko rešitev, ki uravnava sproščeno vsakdanjost in raznovrstne odrske prisotnosti.

Razporeditev teles v prostoru se v nadaljevanju gradi skozi solistične izpostavitve, duetne relacije in skupinske kompozicije, ki plesalce razvrščajo v linije, manjše gruče ali razpršene postavitve. Formacije se skozi predstavo vračajo v različnih variacijah in ostajajo jasno prepoznavne kot način organizacije uprizoritvenega prostora, kar je hkrati mogoče brati tudi kot izraz načela demokratične razporeditve odrske prisotnosti nastopajočih. Prav ta princip, ki stremi k uravnoteženi zastopanosti, v praksi pogosto rezultira v ponovljivih in vnaprej berljivih konfiguracijah, ki posamezne vstope in prerazporeditve razume bolj kot variacije istega sistema in ne kot njegov notranji razvoj. Podobno deluje tudi gibalni material; spremembe tempa, zlasti prehodi v upočasnitve ali hipne ‘zamrznjene’ slike, delujejo kot poudarki znotraj omenjene strukture, kar pa giba ne razplasti ali odpre v dodatne ravni.

Posamezni motivi se sicer mestoma vračajo ali odzvanjajo, a ostajajo znotraj že oblikovanih, jasno individualiziranih gibalnih vokabularjev. Dramaturgija se tako v veliki meri naslanja na organizacijo prostora in tvorjenje jasno berljivih konstelacij, kar gledalsko izkušnjo usmerja predvsem v zaznavanje njihovega zaporedja in menjav, s tem pa se drastično omeji število načinov, na katere se lahko občinstvo v dogajanje vključi. Posledično se gledalska vloga zreducira na sprejemanje in vrednotenje že formirane pojavnosti, ne pa na njeno aktivno razbiranje skozi relacijsko ali dramaturško stratifikacijo.

Znotraj siceršnje prostorske organizacije zasedbe se pojavi izrazitejša individualna karakterizacija, zlasti pri Patriku Kelemenu, ki smo ga v domačem prostoru nedavno videli denimo v projektu Platonic Dances. Njegova izraznost je zaznamovana z igrivostjo in humorjem, pri čemer komični moment vznikne predvsem v kontrastu z ostalimi nastopajočimi. Njegovo duhovitost si lahko razlagamo kot začetek karakterizacije, ki pa se pri drugih ne razvije. Individualizacija tako ostaja na ravni izjeme; ni integrirana v širši izvedbeni princip, temveč deluje kot sporadičen odklon znotraj celote. Podobno neenotnost je moč zaznati tudi v stiku s publiko, do katere se izvajalci različno pozicionirajo: nekateri delujejo izrazito sproščeno, z odprto mimiko in odzivanjem na dogajanje, drugi pa ostajajo bolj zadržani in formalizirani v svoji drži – izvzemši koreografirane momente sinhronega pogleda ali obrata proti publiki.

Tema resonance v predstavi odpira pričakovanje relacijskega delovanja med telesi – ne kot sinhronega ali formalno usklajenega dogajanja, temveč kot procesa odzivnosti, v katerem se učinek enega dogodka prenaša, ojača ali spremeni ter preoblikuje nadaljnje odrske situacije. V tem smislu uporabljeni termin implicira notranjo povezanost skupine, kar pa samo po sebi še ne predstavlja gledališkega učinka. V predstavi Binarna resonanca tako ostaja predvsem na ravni produkcijskega procesa kot implicitnega pogoja dela, ki ga izvedba predpostavlja kot zadostnega, ne da bi ga artikulirala ali preoblikovala v dostopno odrsko izkušnjo. Posledično ostaja znotraj interne logike izvajanja, ne da bi se prevedla v občinstvu berljivo doživetje.