»Bistveno je, da se tema terapije odigra, namesto da bi o njej samo govorili«

Dr. Vladimir Milošević (1963) je psihiater, zaposlen v Psihiatrični bolnišnici Idrija, psihodramski psihoterapevt in edukator bodočih psihoterapevtov. Po rodu je iz Beograda, živi pa v Trstu.

Kot psihodramski svetovalec je sodeloval pri gledaliških projektih, na primer s Tomijem Janežičem, in pri nastajanju filmov; skupaj z Metodom Pevcem je ustvaril dokumentarec Ko pridem ven o uporabi psihodrame v zaporu na Dobu. Z dr. Miloševićem, ki je avtor številnih strokovnih del, smo se pogovarjali ob izdaji njegove najnovejše knjige Depresija in ustvarjalnost.

Kako se počutite v Trstu? Kaj vas je spodbudilo k selitvi?

Za prihod v Trst pred tremi leti sem se odločil predvsem zato, ker je mesto samo po sebi zelo lepo in ponuja vse, kar človek potrebuje v urbanem okolju, hkrati pa ni preveliko. Všeč mi je življenjski slog Tržačanov, kultura kavarn, restavracij, druženja in preživljanja časa v mestu.

Zame je pomembno tudi, da je Trst ob morju. Z življenjem tukaj sem si uresničil željo živeti ob morju, kar mi veliko pomeni. Trst je prijetno, udobno pa tudi hedonistično mesto za življenje.

Koliko kot prišlek v mestu opazite slovensko skupnost?

Opazi se, predvsem pa se sliši. Zaradi tega se počutim še bolj domače in sproščeno. A doma se počutim, kjerkoli sem. Še vedno ne govorim italijansko, zaradi česar mi je včasih nekoliko nerodno, a mi daje tudi določen občutek tujosti, kar ni nujno slabo. Biti tujec pomeni imeti tudi neko distanco do prostora, možnost, da ga opazuješ nekoliko od zunaj.

Kako bi nekomu, ki ne pozna psihodrame, razložili, kaj pravzaprav je?

Psihodrama je, če nekoliko poenostavim, ena najbolj neposrednih in »realnih« oblik psihoterapije, saj uporablja jezik igre, scenskega dogajanja. Večina psihoterapij temelji predvsem na pogovoru. V psihodrami pa se stvari ne le pripovedujejo, ampak tudi odigrajo. Namesto da o nečem samo govorimo, to postavimo v prostor, uprizorimo in doživimo.

Psihodrama uporablja jezik igre, ki nam je vsem razumljiv - izhaja iz otroške igre. Vsi imamo to izkušnjo. Zato psihodrama pogosto nagovori tudi ljudi, ki se morda težje znajdejo v izrazito verbalnih terapevtskih pristopih. V psihodrami lahko najdejo svoj način izražanja pomembnih notranjih vsebin. Bistveno je, da se tema terapije odigra, namesto da bi o njej samo govorili. Moreno, ustanovitelj psihodrame, je rekel: »Don’t tell me, show me« (Ne pripoveduj mi, pokaži mi, op. a.).

Celoten intervju v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.