Tadeja Šef – FLOSARJI

Piše: Franc Juteršek

Zgodba, ki nam oriše življenje ljudi s Pohorja, ki jim je les in reka Drava edini vir dohodka. Prelepo zeleno Pohorje, ki je raj za oči in dušo, je bil za sekače, spravljače lesa in druge gozdovnike prostor, kjer so za skromen zaslužek puščali zdravje in tudi življenja. Nič drugače ni bilo z reko Dravo, ki je mogočno vijugala skozi doline, vasi in mesta. Gozdarji so preko zime posekali ogromne količine dreves in jih spremenili v hlode, katere so morali spraviti do reke, da bi jih zgradili v velike »flose« in jih transportirali daleč v vzhodne kraje, kjer so lahko, če jim je uspela dobra kupčija, vnovčili svoj trud, znoj in krvave žulje.

Zgodbe o flosarjih in tudi ta ni izjema, opisujejo težak, garaški poklic, ki je vseskozi povezan z nevarnostmi. Flosarji so bili po navadi ljudje iz pohorskih družin, katerim so le-ti zaupali svoj les, da so ga pretvorili v denar, s katerim so si lahko kupili življenje za naslednje leto. Pohorski fantje, sicer po navadi orjaki z žilavimi rokavi, so izdelovali splave in tudi upravljali z njimi po reki navzdol. Korajžni možje, ki se niso bali tujih krajev, ne temnih noči, se niso bali niti deroče vode, čeprav jih po večini sploh ni znalo plavati.

Flosarji, kljub temu, da so bili doma iz istega okolja, so si bili različni po starosti, po statusu in tudi po življenjskih navadah. Eden med njimi je bil glavni. Imenovali so ga kormoniš, drugi so imeli porazdeljene naloge na splavu za varno plovbo. To jim je predstavljalo zelo zahtevno opravilo, saj je bilo vedno tudi nekaj novincev na splavu.

Več tedenska plovba po reki, ki jim je bila včasih prijazna, včasih hujša od najbolj stroge mačehe, je zahtevala od flosarjev odgovornost, hrabrost in tudi poslušnost predpostavljenega. Redke utehe med plovbo so iskali v pristaniščih, kjer so pred večer pristajali. Eni so izkoristili pristanek za počitek, drugi so našli užitek v toplem obroku v bližnji gostilni. Nekaterim je bilo ljubše kozarček ali dva alkohola, redki pa so čas in okolje izkoriščali tudi za posteljne užitke.

Včasih se je zgodilo, da so v kakšnem kraju flosarji, zaradi prevelike količine popitega alkohola šli z obnašanjem predaleč, za kar so dobili od domačinov poplačilo v močnih pesteh. Življenjski slog enega izmed junakov v zgodbi je bil že od začetka prikazan kot nezanesljiv. Delo in pot s flosarji so mu omogočili prijatelji v dobri veri, da ga bo delo in okolje streznilo. Upali so tudi, da mu bo zaslužek na koncu poti odprl pogled v novo boljše življenje, vendar se na žalost to ni zgodilo. Alkohol je bil premočan, da bi se ga lahko otresel v nekaj dnevni plovbi. Kljub obljubam ni vzdržal dlje, kot do prve priložnosti. Kar je nekaj dni gradil z obljubami, je v prvi priložnosti z dejanji podrl. S svojim ravnanjem je šel tako daleč, da je v nevarnost spravljal tudi svoje tovariše. Za enega izmed njih se je zaradi neljubega dogodka s krajo žgane pijače končalo tragično, saj so morali iz pristanišča odriniti že ponoči, če niso hoteli svojo pot dokončno končati na tem mestu.

Kljub vsem prigodam so flosarji les tudi tokrat varno pripeljali do končnega cilja. Uspela jim je dobra kupčija in po razdelitvi denarja se je njihova skupna pot končala. Zaradi različnih interesov so se že tam daleč spodaj razšli. Janko je dobesedno potegnil najkrajši konec. Zaradi bolezni, ki je bila posledica nesreče pri nočni plovbi, je zavedno zaprl oči v bolnici na končni postaji. Mirko, ki je ostal s prijateljem in ga nekaj dni držal za roko ter ga bodril, pa mu vseeno ni mogel pomagati, je svoje domače okolje zamenjal vzhodno prestolnico, saj so ga posrkale oči lepe medicinske sestre, ki mu je delala družbo, ko je bdel ob bolnemu prijatelju. Ivan, kormoniš, ki je bil najstarejši, se je z Davorinom vrnil domov in že med vožnjo z vlakom sanjal odpadajoče listje v jeseni. Začutil je, da je svoje poslanstvo opravil. Tudi Davorinu, ki je vedno sanjal, da bo nekoč postal glavni flosar – kormoniš, mu je tok dogajanj to preprečil. Hidroelektrarne na Dravi so preprečile nadaljnje plovbe po reki, so mu pa v zameno ponudile delo na elektrarni.

Edmund in Toni sta se po razhodu s tovariši odpravila peš domov. S kupom zasluženega denarja sta potrebovala več kot mesec dni do doma. Ni se jima mudilo, kajti slutila sta, da sta s tem denarjem po poti nazaj odplaknila zadnjo plovbo in nenazadnje tudi življenje.