Kako se znebiti venezuelskega “problema”

Latinska Amerika v mednarodnih odnosih običajno ni na prvem mestu. Ena velikih izjem je bila Kuba leta 1962. Najstarejši se bodo še spominjali, kako je takrat svet zadrževal dih. Kriza je bila locirana preblizu ZDA in je zadevala »dvorišče« velesile.

Venezuela že nekaj desetletij zaskrbljuje mednarodno javnost zaradi globoke krize, ki je danes že humanitarna. Stoletje in pol (po obdobju 1810−1830) je živela v relativni stabilnosti. Ta je temeljila na bogastvu, ki ga je imela in ga še ima pod svojo površino (velika nahajališča nafte), poleg kave in kakava na površju.

Okoli leta 1980 je nastopila politična in družbena kriza. Dve njeni klasični stranki (socialdemokratska in krščanskodemokratska) nista našli izhoda. Leta 1992 je podpolkovnik Chavez izvedel vojaški udar, ki pa ni uspel. Za njim je bil še en demokratični poskus krščanskodemokratskega voditelja Rafaela Caldere. Medtem je pa Chavez ustanovil svojo protisistemsko stranko in z njo prepričljivo zmagal na volitvah leta 1998. Takoj za tem je izsilil novo ustavo, ki je dovoljevala ponavljajočo se kandidaturo in izvolitev brez meja. Chavez je bil dvakrat znova izvoljen. Leta 2013 pa je umrl in nasledil ga je njegov človek Nicolas Maduro, ki vlada še danes.

Sistem, ki ga je vpeljal Chavez, je hitro začel drseti v avtoritarni levi populizem in kmalu v totalitarizem. Govoril je o “socializmu 20. stoletja”, a je ta kmalu začel kazati več kot simpatije s komunistično Kubo. Volitve so bile vedno bolj nedemokratične in koruptivne. Opozicija je že dolgo onemogočena. Maduro obvlada vse vzvode oblasti, ki je zato izgubila pred ljudstvom in pred svetom vso legitimnost. Vsa sila (vojska in policija ter mediji) je v rokah sistema. Ljudstvo je nemočno. Vlada se ohranja na oblasti le z monopolom nelegitimne fizične prisile (Max Weber). Ob tem pa nastopi še drug moment: mamila in mamilarski karteli, ki jih obvlada Maduro in so postali hiter vir velikih dohodkov, ki si jih delijo on in njegovi generali.

ZDA že nekaj časa iščejo načine, kako bi se znebili venezuelskega »problema«, ki se dotika ameriške varnosti. Preveč neposredno se tega ne morejo lotiti, ker bi sicer spet postale tarča klasičnih očitkov o nasilnem vmešavanju na prej omenjeno “dvorišče”. A Trump se s tem ne obremenjuje preveč. Tokrat kaže, da bodo uporabili protimamilarski argumenta. Mamila po Trumpovo ogrožajo varnost prebivalstva ZDA, kar sicer velja za katero koli državo. Nejasno je le to, kako se bodo tega lotili s šestimi mogočnimi vojaškimi ladjami, celo z jedrsko podmornico in letali. Tudi marinci ne prepričajo, saj ta vojaška sredstva pomenijo klasične vojne operacije, medtem ko naj bi poseg proti Madurovi vladi bil nekakšno “mednarodno policijsko” posredovanje, ki preganja mednarodni kriminal. Klasična invazija je izključena. Veliki premiki velesile so verjetno psihološko sporočilo za venezuelsko vlado, naj odide, ker nima več možnosti obstoja. Gotovo je ta poseg dobro pripravljen predvsem s sodelovanjem specializirane Agencije DEA. Z nadzorom nad Karibskim morjem hoče Trump zapreti mamilarsko pot, (ki se po zraku in morju vije od Bolivije prek Peruja, Ekvadorja, Kolumbije in Venezuele) in Madura zadušiti z odvzemom finančnih sredstev, s katerimi se edino še ohranja.

Verjetno so ure te venezuelske vlade štete. V sedanjem stanju nima koristnih zaveznikov in si jih tudi težko obeta. Rusija je v vojni. Iran prav tako. Južnoameriški prijatelji predstavljajo samo retorično podporo. Zavezniki v regiji so danes Brazilija, Kolumbija, Bolivija, Nikaragva, Honduras in Kuba (ki več ur na dan nima elektrike). Ta čas so nevtralne Kanada, Mehika, Čile in Urugvaj. Trumpa podpirajo Ekvador, Paragvaj, Guajana, Trinidad-Tobago in Argentina. Latinska Amerika je tudi v tej zadevi razdeljena.

Ob tem pisanju je težko predvidevati dogodke, še manj njihove posledice. Predvidevamo pa, da se bo na južnoameriški celini odprl stari konflikt, ki bo poleg že obstoječih v Ukrajini in Gazi prilil novega olja na ogenj in oddaljil željo po mirnem sožitju, ki si ga v svetu želimo.

Dr. Andrej Fink