Nevidne niti ročnega dela med preteklostjo in prihodnostjo Bena Novaka.

Gibalno instalacijo z naslovom KOORD smo si ogledali na premieri 23. aprila 2026. KOORD ponuja razmislek o samem izvoru plesa, njegovi telesni dimenziji in notranjem gibalnem vzgibu.

V Plesnem Teatru Ljubljana je zaživela nova predstava plesalca in koreografa Bena Novaka, ki tematsko nadaljuje njegovo raziskovanje etnografskih korenin s slogovnim nadgrajevanjem v sodobnem plesu. Gibalna instalacija z naslovom KOORD, ki smo si jo ogledali na premieri 23. aprila 2026, ponuja razmislek o samem izvoru plesa, njegovi telesni dimenziji in notranjem gibalnem vzgibu. Pet plesalk z repetitivnimi gestami, ki izhajajo iz ročnih del naših prednikov, ustvarja z nevidnimi nitmi povezan kolektiv individualnih teles.

Plesalke Alja Branc Barbosa, Anamaria Klajnšček, Kristýna Peldová, Lara Matea Ivančič in Núria Capella Florensa vsaka na svoj način ponavljajo številne geste ročnega dela. Kot lahko razberemo, gre za pletenje vrvi, kopanje z motiko, sejanje, žetev in druga opravila, ki so danes za marsikoga že v pozabi. Prvi del je tako skoraj meditativen v kolektivni aktivnosti, ki poteka sprva v tišini, nato pa jo atmosfersko dopolni glasba zvonov kurenta ali pa morda krav z bližnjega pašnika. Iz postopnega abstrahiranja arhaične geste nastane plesni gib in postopno gradi koreografijo. Plesalke so nenehno med seboj usklajene in enotne, pa vendar individualne in unikatne v svojem izrazu in načinu. Iz te idilične krajne podeželja, kot ga predrugačijo plesni gibi, se v drugem delu tempo dvigne in ples postane bolj dinamičen.

Nastopajoče si zaradi zaščite stopal obujejo telovadne čevlje in začnejo poskakovati. V začetku ohranjajo gibe ruralnega izvora, ki jih postopoma predrugačijo v energične sekvence in abstraktne geste. Atmosfero ponovno podpre glasba, ki je delo Augusta Adriana Braatza in izvrstno vnaša svojo perspektivo, s katero dopolni plesalke na odru. Energični gibi v tempu sodobnega sveta postopoma plesalke pripeljejo do izgorelosti in propada, kar traja precej dolgo in se konča v izpraznjenih, individualno poraženih posameznicah. Njihova človečnost se preobrazi v živalskost, kot da bi kultura, ki so jo ustvarile v prvem delu z natančnim ročnim delom, zdaj propadla v animalno distopijo, v kateri gib in ideja izgubita pomen.

Beno Novak tokrat kot koreograf raziskuje spoj med izročilom folklore in arhaičnim gibom preteklosti ter elementi sodobnega plesa, ki z repeticijo in abstrakcijo ter natančno pozornostjo za podrobnosti geste predrugači in jih prevede v unikaten koreografski jezik. Podobno kot v njegovi prejšnji solo predstavi Grom, kjer raziskuje transformacijo kurenta do njegove smrti, smo tudi tokrat priča transformaciji preprostih ročnih del, ki so povezovale skupnost, v odtujenost v hitrem tempu sodobnosti. Dramaturgija, pod katero se podpisuje Aljoša Lovrić Krapež, torej precej jasno zariše ločnico med nekoč in danes. Vmes se namreč kot izstop in zelo jasen rez zgodi obuvanje čevljev. Cikel se ponovno zažene, tokrat intenzivneje in bolj energično kot prvič.
Podobno kot gib, so tudi kostumi, ki jih je oblikoval Timotej Rosc, abstraktne verzije delovnih oblačil podeželja z različnimi plastmi in trakovi, učinkujejo pa kot sodobni predpasniki v pastelnih barvah. Luč oblikovalca Leona Curka poudarja ritualnost opravil, prav tako postavitev občinstva v krogu. V prvem in začetku drugega dela imamo občutek, da spremljamo nekakšno sodobno plesno folkloro, le da se plesalke le redko aktivno podprejo ali odzovejo na medsebojno prisotnost.

Predstava že z naslovom nakazuje na pomen vrvi, niti ali morda popkovine, ki nas po eni strani povezuje med seboj in po drugi strani veže na naš izvor in življenje prednikov. Vendar se plesalke le redko uskladijo v kolektivni sinergiji, saj so predvsem zatopljene vsaka v svojo nalogo, ki jo opravljajo ena mimo druge. Nedoločen je tudi stik s publiko, pri nekaterih ga ni, pri drugih se zdi, da se zgodi pomotoma, občasno se zdi namenski. Konceptualna nedoločenost pogleda je prisotna tudi med nastopajočimi, ki le redko pridejo v stik med seboj. Sicer s skupinsko koreografijo učinkujejo usklajeno, vendar njihovo gibanje ostane na nivoju mehanizacije dela.

(foto: Nada Žgank)

Odtujeni odnosi prevladujejo tudi v prvi polovici, ki je atmosfersko sicer toplejša in izraža skupno ustvarjanje niti, idej, ki bi morale nastati v skupnosti pa nekako obvisijo na individualnem izrazu vsake posameznice. Umanjka torej pristen stik bodisi z občinstvom bodisi med nastopajočimi, skozi katerega bi gledalci lahko vstopili v dogajanje znotraj kroga. Morda pa nastaja skupnost, kjer je sočutje odveč in so niti med posameznicami dovolj močne, da lahko skupaj plešejo četudi ena mimo druge. Pa vendar, kot lahko beremo zaključek predstave, tudi odsotnost podpore in sodelovanja vodi v izčrpanost in propad. V predstavi izstopa aktualizacija rutinskih gest preteklosti in ohranjanje unikatnih izrazov različnih plesalk ter raziskava, kam tovrstna pot lahko vodi v distopični prihodnosti.