Čustveno slovo od tragično preminulega sodelavca, za veterinarja Nejca usodna nesreča

Ob njegovi nenadni in tragični smrti so se sodelavci in prijatelji zbrali v besedah, ki težko zajamejo celoto njegovega značaja, a skupaj tvorijo iskren mozaik spomina.

CELJE – V Veterini Zamba se s težkim srcem poslavljajo od sodelavca Nejca Arliča – veterinarja, prijatelja in človeka, ki je s svojo toplino, delavnostjo in predanostjo pustil globoko sled v ljudeh in živalih, ki jih je srečeval.

Ob njegovi nenadni in tragični smrti so se sodelavci in prijatelji zbrali v besedah, ki težko zajamejo celoto njegovega značaja, a skupaj tvorijo iskren mozaik spomina.

Aleksandar je zapisal:

“Včerajšnji dan je prinesel novico, ki nas je pretresla do dna. V nesreči nas je zapustil Nejc Arlič – prijatelj, sodelavec in človek, ki je znal s svojo toplino in predanostjo polepšati vsak dan.”

In dodal misel, ki ostaja med vsemi, ki so ga poznali:

“Nejc, ostal boš z nami v spominih in v vseh življenjih, ki si se jih dotaknil.”

Med najbližjimi sodelavci se spomini prepletajo z vsakdanjimi trenutki ter terenskim delom, ki je bilo pogosto naporno, a vedno prežeto s tovarištvom. Eden izmed prijateljev je zapisal:

“Kje si ti mitološko bitje?” in “Kak je vaju lepo videt, brata hrvata!” – besede, ki so bile del njegovega humorja in sproščenosti, s katero je povezoval ljudi okoli sebe.

Andraž se spominja:

“Ko sva si prvič dala roke, sem vedel, kak človek si. Preprost, delaven, na tebe se ni težko zanest.”

Ob tem pa priznava tudi bolečino izgube:

“Sedim in premlevam različne scenarije… mogoče bi lahko preprečila to tragedijo. A na koncu ostane le to – da sem vesel, da sva se spoznala.”

Sara je v spominu ohranila predvsem spontane pogovore:

“Kolikokrat sva se potem po četrt ure ali več pogovarjala in smejala življenjskim anekdotam. Tako spontano, človeško in iskreno.”

Tea ga opisuje skozi vsakdanje trenutke dela in njegove značilne besede:

“Ne jamram, ko delam, pozabim na bolečino.”

Matej je zapisal misel, ki jo delijo mnogi:

“Malo je ljudi, ki so bolj srčni, pošteni, delavni in pristni kot je bil Nejc.”

Zora ga vidi kot simbol predanosti in moči:

“Večni nasmeh, večni optimizem in strastna predanost vsemu, kar je počel.”

Maša pa se od njega poslavlja preprosto, a iskreno:

“Malo je ljudi, kot si bil ti. Preprost, delaven, predan domačim in veterini, človek z velikim srcem.”

Barbara se ga spominja tudi skozi drobne vsakdanje navade:

“Nešteto pogovorov ob obvezni sredini kavi, ki… ne vem, kako jo bom zdaj spila.”

Urška poudarja njegov vpliv na celotno ekipo:

“Bil je človek z veliko začetnico in veterinar s srcem – nekdo, ki nas je s svojo predanostjo, vzdržljivostjo in močjo navdihoval vsak dan.”

Gašper pa povzame bistvo prijateljstva:

“Bil je več kot samo sodelavec. Bil je pravi, iskren prijatelj.”

Anja v svojem slovesu strne občutek izgube, ki ga čuti mnogi:

“Sprašujem se, kdo mi bo zdaj zaklical: ‘Oooo, kje si, šefica?!’”

Nejc Arlič ostaja v spominih kot človek, ki je znal povezovati ljudi, ki je ljubil svojo zemljo, delo in živali, ter ki je s svojo pristnostjo pustil neizbrisen pečat.

Kot je zapisala ena izmed sodelavk:

“Nejc, se srečamo nekoč, nekje.”

In prav v teh besedah ostaja tisto, kar vsi čutijo – da se njegova prisotnost ne končuje, ampak nadaljuje v spominih, zgodbah in tihem spoštovanju vseh, ki so ga poznali.

Pripravil: Nadlani.si
Foto: Facebook