.jpg)
3 hours ago
25
Pred dnevi, ko sem ponovno zapolnila z novimi dotisi svoje ''mini'' skladišče s knjigami, sem morala najti rezervni prostor za precej veliko in do roba polno škatlo s kasetami, na katerih se skrivajo posnetki številnih pričevanj.
»Kaj ti bo ta 'navlaka'?« me je vprašal sin.
Pa sem mu rekla:«To je moje življenje.«
In tudi v resnici je tako. Te kasete ne predstavljajo le ure in ure trajajoče posnetke, ki so se nabirali skozi leta, na njih je ujet tudi čas, ki sem ga preživela ob poslušanju.
Tistih, ki sem jih snemala še na kasetar, že lep čas ni več med živimi. Ali pa so postali stari, betežni, obnemogli.
Ena od zgodb, ki se bo vseeno znašla v še zadnji knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače, ki izide naslednje leto, je tudi zanimiva zgodba pred dnevi umrlega Igorja.
»Moje pričevanje lahko objaviš šele, ko me več ne bo,« mi je rekel.
Na prvi pogled ni nič posebnega. Z dve leti starejšo sestro sta imela kar lepo otroštvo. Vse skupaj pa se je zapletlo, ko je nekoč odkril, da se letnica o času smrti njegovega očeta na nagrobniku na pokopališču razlikuje od letnice na uradnem dokumentu. Mama mu je ves čas govorila, da se je rodil šest mesecev po očetovi smrti, a ko je odkril pravi datum očetove smrti, je spoznal, da se mu je lagala. Spoznanje, da je bil oče že najmanj deset mesecev mrtev, ko je bil spočet, ni bilo lahko. Takrat so se začele razkrivati boleče družinske travme, saj mu ne mama in ne babica, ki je bila še živa, nista hoteli povedati resnice. To, da ne pozna očeta, ga je mučilo vse do zadnjih let življenja.
Nekoč sva se pogovarjala z režiserjem XX, ki je prve tri knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače, prebral na dušek. Bil je prepričan, da bi lahko iz marsikatere ustvaril nepozabno gledališko predstavo, načrtoval pa je tudi, da bi posnel serijo TV zgodb. Žal iz te moke ni bilo kruha, saj so mu rekli, da občinstvo privabljajo v gledališče (ali pred ekrane) bolj zveneča imena kot je moje…
Odnehal je po tistem, ko je videl, da za PRIVID KAČJEGA PASTIRJA na odru mariborskega gledališča ni bilo kakšnega posebnega zanimanja…
Zmeraj, ko sva se srečala (za take priložnosti sem spekla jabolčni štrudelj) mi je tudi dejal, da nobena človeška domišljija ni tako raznolika, kot je raznoliko naše življenje.
Že pred davnimi leti, ko je bila na TV Koper še ''živa'' oddaja POMAGAJMO SI, sem v prispevku naredila portret z Dragico Krapež. Njena zgodba je bila grozljiva. Veliko let kasneje je o družinskih travmah odkrito spregovorila v knjigi Diktator z Griča, v kateri opisuje svoje otroštvo in strahove zaradi deda po očetovi strani, ki je bil zelo znan komunistični funkcionar na Cerkljanskem ...Nedavno sta posnela pogovor tudi z Jožetom Možino. https://www.domovina.je/kdo-je-diktator-z-grica
Zakaj jo omenjam?
Njena zgodba je tudi v eni od mojih knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače. Ko so jo nekateri prebrali, so me hoteli tožiti, češ, kakšne laži o komunističnih veljakih (zločincih) si ''izmišljujem''…
Veliko pričevanj je skozi leta nastalo ob pomoči RA oddaje ''Zanimivi ljudje živijo med nami'', ''Pomagajmo si'', časopisnih ''Usod'', številnih intervjujev, zbornikov, ki sem jih urejala…..Da o srečanjih s sogovorniki ne govorim!
Včasih sem do kakšnega pričevanja prišla na zanimiv način, nekako ''mimogrede''. Nekoč sem se peljala na lit. večer v Lendavo. Od doma sem šla dovolj zgodaj, da se mi ni mudilo. V Tepanjah sem se ustavila na kavi in ko jo hočem plačati, se moški zraven mene ponudi, da to stori namesto mene. »Ker ste ena zelo fajn baba,« mi reče. In potem prisede in mi začne pripovedovati, kako ga je bivša žena s pomočjo prijateljice (pravnice) ociganila za firmo, premoženje in celo za hišo….
Ostal mu je le manjši tovornjak, a si je potem s trmo, pridnostjo, odpovedovanjem ustvaril dobro stoječo prevozniško družbo. Sam sede za volan le, kadar je treba prepeljati robo v Hamburg, kjer ima dolgoletne prijatelje, s katerimi se sicer srečuje v kampu nekje v Istri.
Včeraj je neka prijazna gospa ob Janini zgodbi namignila, da jo je ''sigurno'' napisala UI.
Ni je. Večina pričevanj, ki jih objavljam, je bila zapisana v času PRED UI.
Na velikansko srečo!
Spet drugi v teh zgodbah, ki mi jih pripovedujejo in jih potem kot takšne tudi zapišem, iščejo ''literarno izražanje''. Zaman. Ne počnite tega! Ker te zgodbe niso črtice, ki jih oblikujejo avtorji, ampak so zgolj (novinarski) zapisi o izsekih življenja pripovedovalcev.
Spet drugi menite, da bi bilo treba zgodbe ''osvetliti'' še z drugimi mnenji, pogledi in pričevanji. Zakaj le?! Vsak človek ima pravico do svoje lastne interpretacije.
Če bi, na primer, vprašali patra Rupnika, kaj se je v njegovem odnosu z nunami v resnici dogajalo, bi dobili zelo drugačno zgodbo, kot smo jo sicer.
Si pa predstavljam, da bi odvetniki verjetno marsikdaj 5 x premislili, preden bi branili svojega klienta, če bi dobili na mizo pripovedovanja drugih ljudi, ki so bili povezani z njim.
Zato naj velja za naprej in za nazaj: vsak človek ima pravico, da pove svojo lastno zgodbo. Če nam to pravico vzamejo, naj vzamejo praktično vse: med drugim tudi osebno dostojanstvo, saj postanemo le lik v tuji pripovedi, naši lastni spomini, preteklost in naša resnica postanejo nepomembni.
Tisti, ki pričakujejo, da bodo našo lastno zgodbo ''gradili ' drugi, nam hočejo vzeti identiteto in kar je najvažnejše: svobodo govora v najglobljem pomenu besede.
Samoizpovedi (pričevanja) predstavljajo, po moje, tudi neke vrste upora. Brez njih ni ''zločina'', krivice, ki se nam morebiti dogajajo, ostanejo pod preprogo, brez samoizpovedi- konec koncev- tudi ni možnosti, da kar koli v življenju spremenimo.
English (US)