Vinko Möderndorfer: 1980

Litera, 2025

Piše: Matej Krajnc

Leto 1980. Ne zgolj leto, ko je umrl Stari. Tudi leto albumov The River, Back In Black, Crno-bijeli svet, Get Happy, Growing Up In Public, Double Fantasy, McCartney II, Gabi i Arsen, Dolgcajt, Izlog jeftinih slatkiša, Odlazi cirkus, Ulica talcev … Leto, o katerem govorita tako pesem Requiem kot Pet čez tri. Navsezadnje leto iz pesmi Nek živi ljubav, ki je sicer univerzalna … a pozabljena.

Roman o neki mladosti, pove podnaslov knjige. Povojne generacije si to mladost nekako delimo, vsaj tiste, ki smo odraščale v Jugoslaviji po prvem povojnem desetletju in pozneje. Z Möderndorferjevim romanom se zapeljemo v ljubljansko študentsko življenje tistega časa; protagonist krmari med dvema simpatijama, med uživaškimi in otološkimi pogledi na svet, ko bi kot mladinec in študent moral pravzaprav biti steber socializma, roman pa ne govori o kakršnikoli “zablujeni” generaciji, pač pa o generaciji, ki z nekaterimi izjemami ni več slepo oboževala kultov in izpolnjevala “pričakovanj”. Bila je tudi kritična do sistema, je pa spoštovala državo in vrednote, iz katerih je ta država nastala, čeprav se s “faith of our fathers” razumljivo nekako ni mogla več poistovetiti. In ko pisatelj prikazuje ekstremna razmišljanja med mladimi, prikazuje zlasti mladost, ki je zapisana v podnapisih in ki ji ni mar zatisto, kar prihaja … spet z izjemami, kot boste ob branju spoznali. Dekadentna mladina? Ni tako enoznačno, še zdaleč ne, čeprav bi dandanes nekateri radi prikazali, da je bilo celo tisto obdobje dekadentno. Diktatorsko. Temno. No, ta generacija se spomni tudi svetlobe … Sploh naša, ki je mirno živela v celjskih predmestjih in ji ni bilo mar lihih in sodih avtomobilskih tablic. Bo kdo spet rekel: nostalgija. A pričujoči roman ni nostalgično popotovanje. No ja, lahko je, če se odločite, da je tako. Pokaže tako razpoke kot svetlobo.

Ko bi vedeli, kaj bo sledilo po smrti Starega, bi 4. 5. 1980 nekaj po tretji žalovali še dosti bolj. Če bi vedeli, kakšni diktatorji in krvniki bodo dejansko nasledili starega maršala, po mnenju nekaterih populistov menda tudi diktatorja in krvnika, bi sploh ne prenehali z žalovanjem. Ali pa bi morda v duhu vrednot, ki smo se jih učili, spet nabrusili zobe in preprečili “niko neće da vas bije”, nacionalizme in krvavi razhod, ko je to bilo še mogoče. A najbrž je nekaj tudi na tem, da prihodnosti ne poznamo. Kaj praviš, generacija? Ugotovitev na koncu romana še kako drži: novi časi po padcu SFR Jugoslavije niso zmagali. Zmagalo ni nič povezanega z njimi. Demokracija ni zmagala, je pa prevladal pohlep. Prevladale so raz-vrednote. Take, ki smo se jih v nekdanji skupni domovini sramovali. Zdaj se naj bi sramovali nekdanje skupne domovine, menda celo diktature. Generacija – si še vedno tiho? Mora Katarina res imeti prav?