Selma Skenderović: Pisanje sem začela dojemati kot dejanje odpora

V naši prilogi Poletni miks je danes izšel prvi intervju iz niza pogovorov z obetavnimi mlajšimi ustvarjalci in ustvarjalkami. Prva je na vrsti Selma Skenderović. Leta 2020 je takrat 19-letna kot najmlajša doslej zmagala na Festivalu mladinske literature Urška. Naslednje leto je pri JSKD izšla njena zbirka kratke proze Zakaj molčiš, Hava?, ki so jo literarni strokovnjaki leto kasneje razglasili za najboljši literarni prvenec. Leta 2023 je sledil njen romaneskni prvenec In če vsi pozabijo, ki se pogumno loteva večplastnih in pogosto zamolčanih tem.

Bogat izkupiček za tako mlado ustvarjalko. Kdaj in zakaj ste se odločili za pisateljevanje?

Pisati sem začela precej zgodaj, pri približno devetih letih, ko smo se z družino preselili v Slovenijo. Sprva je bilo to povsem spontano dejanje, nekaj med igro in potrebo. Besede so mi omogočale, da sem izrazila tisto, česar nisem znala povedati naglas – strahove, občutke izgubljenosti, pa tudi drobne, vsakdanje trenutke veselja.

Nisem imela zavestnega cilja, da postanem pisateljica. Pisanje je bilo predvsem način, kako si ustvarim svoj notranji prostor, kjer sem lahko to, kar sem. Kasneje, ko sem začela razmišljati o svoji izkušnji priseljenke in o širših družbenih vprašanjih, je pisanje dobilo tudi politično dimenzijo. Začela sem ga dojemati kot dejanje odpora – kot odločitev, da ne ostanem tiho. Še danes zame pisanje ni samo umetniško ustvarjanje, temveč tudi način iskanja smisla, vzpostavljanja odnosa s svetom in včasih celo način preživetja.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku