»Kaj sploh delamo Italijani v okupirani Ljubljani«

Italijanski vojaki so na različne načine doživljali bivanje v okupirani Sloveniji. Iz njihovih pričevanj in pisem družini, ki so bila podvržena cenzuri, je razvidno, da so mnogi, zlasti častniki, nasedli fašistični propagandi in bili prepričani, da je treba Slovence oziroma Slovane podrediti »višji rimski civilizaciji«.

Večina navadnih vojakov pa najbrž sploh ni vedela, s kakšnim namenom so jih poslali v Slovenijo, njihova glavna skrb je bila se izogniti najhujšemu in se čimprej vrniti domov. O tem je zelo malo knjižnih zapisov. Med njimi je dejansko neznana knjiga Maria Terrosija La casa di Novach (Novakova hiša), ki jo je založba Feltrinelli izdala leta 1956.

Vojaki, med katerimi je bil Terrosi (1921-1999), so prišli v njim neznano Ljubljano. O mestu niso vedeli ničesar, nekaj so vedeli o partizanih in antifašistih, a nič konkretnega. Nato so prišle prve izvidniške akcije v okolici in prvi spopadi s partizani. Sledili so požigi vasi, množične aretacije in nasilje nad civilnim prebivalstvom.

Edini, ki je v Terrosijevi enoti, govoril o miru je bil njegov prijatelj Mario Vettieri. Že ob prihodu v Ljubljano se je na glas spraševal, »kaj sploh delamo Italijani v tuji deželi med tujimi ljudmi, ki nas ne marajo.« Vettieri je bil prvi, ki je odkrito govoril proti vojni in med prvimi, ki je padel v spopadu s partizani.

V Ljubljani je Terrosi spoznal to, kar mu je fašistična Italija doma namerno prikrivala: da so ljudje vsi enaki ter da vsaka vojna povzroča gorje in trpljenje.