Obkroženi s sovražniki

Ena glavnih značilnosti komunističnih (in tudi drugih nedemokratičnih) režimov je bila iskanje sovražnikov. No, bolje rečeno, ustvarjanjem le-teh. Govor je o notranjih in zunanjih sovražnikih. Uradna propaganda je ene in druge tako ali tako povezovala, češ da sodelujejo med seboj pri rušenju družbene ureditve.

Tudi aktualna vlada, ki je v splošnem zelo naklonjena nekdanjemu režimu, sledi tej “svetli” tradiciji. Notranji sovražniki so v splošnem označeni z izrazom “janšisti”. A z njim Robert Golob in kompanija ne obkladajo samo dejanskih privržencev vodje največje opozicijske stranke Janeza Janše, ampak malodane vse, ki odkrito nasprotujejo vladnim politikam – med temi so celo ljudje, ki so bili nekoč v njihovih vrstah. Takšne bi bilo treba “počistiti” na praktično vseh področjih.

A notranji sovražniki očitno ne zadostujejo. Treba je najti tudi zunanje. Glavno vlogo takega sovražnika igra sedaj Izrael. Tu se kaže močan recidiv zunanje politike komunistične Jugoslavije, ki je bila od 50. let prejšnjega stoletja dalje močno sovražna do judovske države in je ves čas podpirala njene arabske nasprotnike. Sedaj pa je Golobova Slovenija zastavonoša protiizraelske politike znotraj Evrope. Ne gre samo za priznanje palestinske države, čeprav ta ne izpolnjuje nobenih pogojev za normalno delovanje. Vladajoča politika stalno zaostruje odnos do te države, in s tem podpihuje svoje levičarske podpornike. Tako se v njihovih vrstah pojavljajo lunatične ideje, katerih »krona« je tista, naj Slovenija uporabi vojno ladjo Triglav za to, da prebije izraelsko blokado Gaze in tja dostavi humanitarno pomoč. Takšna poteza bi pomenila dejanje neposredne vojaške agresije in bi našo državo drago stala. Izgubila bi svoje edino bojno plovilo, saj ima izraelska vojaška mornarica več kot dovolj resursov za to, da Triglav bodisi zajame bodisi potopi, kar bi v skrajnem primeru lahko terjalo žrtve med posadko. Da o izgubi ugleda med zavezniki niti ne govorimo. In ta norost je dobila celo mesto v osrednjem dnevnem časopisu (vsaj nekoč je veljal za takšnega).

Ustvarjanje umetnih strahov

A očitno je Izrael predaleč, zato so potrebni zunanji sovražniki, ki so bliže, kar pomeni, da so konkretnejša grožnja. In najti jih je mogoče kar v sosedih. Tako lahko poslušamo, kako so države, na katere meji Slovenija, vse po vrsti problematične. Povsod se domnevno krepi nacionalizem, povsod se domnevno razrašča skrajna desnica. Javna televizija je tej tematiki posvetila posebno omizje. V Avstriji naj bi se znova spravljali na pripadnike slovenske manjšine. V Italiji smo priča žaljivim mazaškim akcijam. Orbánova vlada ves čas opleta z nekakšnimi zemljevidi velike Madžarske. Na Hrvaškem pa organizirajo množične koncerte, na katerih poveličujejo ustaštvo. Skratka, nevarnosti nam prežijo s severa, z juga, vzhoda in zahoda.

Seveda gre pri vsem tem za ustvarjanje umetnih strahov na način, da se bodisi napihne kakšen osamljen incident, bodisi da se razpihuje nekaj, kar Slovenije sploh ne zadeva. Ni naključje, da se to dogaja v času, ko imajo vse sosednje države vlade, ki so v ideološkem smislu nekompatibilne s slovensko. Goloba in njegove skušajo prikazati kot tiste, ki nas »hrabro« varujejo pred nacisti, fašisti in ustaši. Za povrh pa domnevno še rešujejo svetovne probleme, na primer konflikte na Bližnjem vzhodu (čeprav je njihov vpliv na to tako rekoč ničen). Seveda gre pri tem samo za odvračanje pozornosti od domačih problemov in predvsem od nesposobnosti vladajoče garniture za njihovo reševanje. Tu je zavozila na vsej črti. Ali se reševanja težav sploh ne loteva, če pa se že jih, stvari samo poslabša. Zato je treba ljudem polniti glavo z zadevami, s katerimi nimajo neposrednih izkušenj. A to se dogaja za ceno vnašanja konfliktov z državami, s katerimi je vzdrževanje dobrih odnosov v življenjskem interesu Slovenije.

Dr. Matevž Tomšič