Medi(n)teran: Briškola – kraljica istrskih kart

Ob obali, v družbi kozarca terana ali med ribjimi prazniki, se še vedno sliši: »Ajde, vrži karto!« Gre za briškolo – priljubljeno igro s kartami, ki je globoko zasidrana v lokalni kulturi in družabnem življenju Istre ter slovenske obale.

Briškola (italijansko briscola) izvira iz Italije, a se je že pred stoletji razširila po Sredozemlju. Danes jo igrajo v Španiji, na Malti, Portugalskem, Hrvaškem – predvsem v Istri – in v slovenskem Primorju. Pri nas je še posebej priljubljena v Vipavski dolini, na Krasu in v obmorskih mestih.

Igra se z italijanskim kompletom štiridesetih kart, razdeljenih v štiri barve: sablje (spade), pokali (coppe), palice (bastoni) in denar (danari). Karte imajo posebne vrednosti: as šteje 11 točk, trojka 10, kralj 4, kaval 3, fant 2, ostale karte pa 0, skupaj 120 točk.

Briškolo lahko igra od dva do šest igralcev. Če jih je štiri ali šest, igra poteka v parih, pri čemer partnerja sedita drug proti drugemu. Vsak igralec prejme tri karte, ena odkrito določi barvo aduta. Cilj je pobrati karte z največ točkami, taktika pa pogosto zahteva blefiranje, prikrivanje močnih kart in dobro poznavanje partnerja.

Ena izmed najbolj učinkovitih taktik je zadrževanje trumfa za odločilni trenutek: trumf, ki premaga katerokoli barvo, je bolje uporabiti šele, ko je res potreben za osvojitev pomembnega trika ali preprečitev izgube točk. Profesionalni igralci pogosto na začetku »simulirajo šibkost«, odlagajo nižje karte iste barve in skrivajo trumf, nato pa ga proti koncu igre uporabijo za ključni trik, kar lahko popolnoma obrne izid.

Za igro se uporabljajo posebne italijanske karte, pri nas znane kot »triestine« ali »karte za briškolo«. Na voljo so v trgovinah, a marsikdo hrani komplet, ki se v družini prenaša iz roda v rod. Uporabljene karte, že skoraj oguljene, imajo svojo dušo in so pogosto del družinskih spominov.

Čeprav je briškola že dolgo stalnica v gostilnah in družinskih kleteh, je postala tudi tekmovalna igra. V Piranu so pred leti priredili celo svetovno prvenstvo, ki je privabilo igralce iz vsega Sredozemlja. Na Trgu 1 v Piranu se redno srečujejo tudi v uradni briškularnici, kjer mlade učijo ohranjati to tradicijo.

Briškola je za Istrane in Primorce več kot le prosti čas – je način druženja, ohranjanja tradicije in priložnost za tekmovanje brez velikih vložkov. V njej se skriva nekaj mediteranske lahkotnosti, kanček tekmovalnega duha in veliko prijateljskega druženja. Kdor zna igrati briškolo, je vedno dobrodošel v vsaki istrski gostilni: karte na mizo – in naj zmaga tisti, ki zna pravilno računati, kdaj skriti asa in kdaj potegniti trojko.

Kot pravi Iztok Mlakar: »Življenje je navadna briškula.«

Ana Zupan