BRANKO LIPNIK – SLIKE 1968–2022

BRANKO LIPNIK – SLIKE 1968–2022

Slovenski slikar in Pisatelj Branko Lipnik, rojen v Mariboru, je pred časom v samozaložbi izdal knjigo Slike 1968–2022. V njej je prikazano pisano, slikovito in umetniško dognano odzivanje na zunanji svet in doživljanje v ustvarjalčevi notranjosti.

Lipnik povezuje več tematskih sklopov, in sicer: zazrtost v naravo, mestni utrip, eksistencialno stisko in predmete, ujete v tihožitje. Narava zaživi v toplih barvah, človekovi mejni položaji so prikazani v zamolklih in temačnih odtenkih, ljubezenski prizori pa so svetli in radoživi. Umetnik je dober portretist in risar. Mestni prizori nosijo v sebi tudi globoko simboliko, morda spomine na davne čase in nekaj, kar je ostalo v preteklosti in se vsake toliko časa komaj opazno vrača v slikarjevo zavest. Ulice so ozke in stisnjene, skoraj takšne, da se je skoznje komaj mogoče prebiti, pred vrati in na stopnicah je slutiti negotovost.

Upodobitev narave je stilizirana, sončnih barv in prepredena s posebno mehkobo. V daljavi je videti obrise hiš, tu in tam je kašna cerkev, včasih pa se zdi, da so ljudje že zdavnaj odšli. In res, na eni od slik je prikazana postaja, na drugi je vlak. Dekle čaka na odhod, moški se je namestil v kupeju, toda ta potnik ima sklonjeno glavo in skozi okno pogleduje proti ljudem in kraju, ki ga pušča za seboj. Potem bo nekam prispel in ni čisto zagotovo, ali je to zatočišče, kamor se je namenil z upanjem, da se bo njegovo pričakovanje uresničilo. Beži tudi zaradi onesnažene narave: videti je dimnike, iz katerih se proti nebu vzdiguje sajast dim. Drugi moški ima ob sebi kitaro, vendar mu ni do tega, da bi jo vzel v roke in zaigral nanjo.

Na portretih je opaziti otožnost, odmaknjenost in pobitost. Ljudje čakajo v vrsti, obrazi tako imenovane visoke družbe so spačeni in mračni. Na pot domov se je odpravil osamljen moški, sklonjen je in nič kaj optimističen. Tudi pokrajina je videti grozljiva in nevarna. Drugačni pa so ljubezenski prizori, ožarjeni z milino in vzajemnostjo oseb, ki so med množice našle druga drugo in se odločile za skupno pot. Nekateri ljudje so zasanjani, ob njih so taki z zaprtimi očmi. Po vsej verjetnosti so med njimi obupanci, ki so se znašli na razpotjih in so nekega dne odšli vsaksebi. Portretirane so tudi znane osebnosti iz javnega življenja – med drugim je ohranjen spomin na pisatelja in teatrologa Lada Kralja, na sliki je Igor Irgolič – Furgula, mariborski zbiralec starin in legendarni izdelovalec nekdaj modernih hlač, toda Furgula noče zreti v nas, temveč se ozira nekam proč. Pisateljica in filozofinja Mojca Kumerdej je videti vsa mlada in dekliška.

Na tihožitjih je moč uzreti že skoraj prazno steklenico vina, sveže sadje in francosko štruco kruha. Samosvojo govorico ima vse tisto, kar je povezano z glasbo – violina, deli glasbil, zlasti trobil, pozavna, nataknjena na roko, lutnja, s katero je mogoče pričarati posebne zvoke, flavta v rokah zasanjanega dekleta in čelo, na katerega z lokom igra resni mladenič.

Na slikah Branka Lipnika je mogoče razbrati in prepoznati kar nekaj parafraz. Lepa Vida dobi začuden in skoraj otroški izraz; Romeo in Julija sta igriva; štirje jezdeci Apokalipse spominjajo na sitne, stroge in toge birokrate, nočna straža pa na znanstvenike, ki nameravajo zasnovati kaj pametnega, ni pa čisto zagotovo, da se bo ta načrt tudi uresničil. Beneški trgovec se je poglobil v časopis ali pa morda bere kaj drugega, na primer finančno poročilo, moški se je zamislil nad knjigo Fahrenheit 451,Mona Liza nas gleda drugače kot da Vincijeva, skoraj očitajoče in prežeče.

V likovnem ustvarjanju Branka Lipnika prevladuje poetično obarvani realizem, prepreden s simbolizmom in iskanjem novih pomenov. Nekatere slike, ki so prav tako povedne in vznemirljive, so abstraktne, na primer Temno tihožitje, na katerem so naslikani krogi, lahko pa bi bili tudi sadeži na drevesu.

Lipnik se izraža v različnih tehnikah: zdaj vzame v roke kovinsko pero in tuš, zdaj rjavo kredo, na dogajanje okrog sebe se odziva z linorezom, tempero, kolažem, tempero-kolažem in oljem na platnu, prevladuje pa izbira akrila na platnu, kdaj pa kdaj tudi na kartonu.

Na koncu knjige so navedene umetnikove samostojne razstave; teh se je zvrstilo kar sedemindvajset. S svojimi deli se je predstavil tudi na številnih skupinskih razstavah in se udeleževal različnih likovnih kolonij. Na mariborski Pedagoški akademiji, na kateri je diplomiral, sta nanj napravili največji vtis profesorji, slikarji zagrebške šole, Lajči Pandur, Ludvik Pandur in Maks Kavčič. Umetniško bogato življenje Ludvika Pandurja se je pred dnevi, žal, izteklo, spomin nanj pa bo ostal v srcih in slikarskih iskanjih njegovih številnih študentk in študentov. Branko Lipnik sodi med plodovite slovenske likovne umetnike, slikarje z izvirnim umetniškim izrazom in estetsko dognanostjo. Ustvarjalec je napisal tudi več odmevnih literarnih del, v katerih se vrača v rodni Maribor, ter prevedel in likovno opremil ameriške kratke zgodbe.

Na osnovni šoli v Horjulu je vrsto let opravljal delo likovnega pedagoga in mentorja različnih dopolnilnih dejavnosti, tudi lutkovne, ter odnos do umetnosti in likovnega ustvarjanja prenašal na mlade generacije.

Marija Švajncer