Soočanje mladih z bolečino in molkom babic in dedkov

»Izraz Messerschmitthalle sem slišala šele pozno, potem ko je moje življenje leta in leta vijugalo okoli te gore, potem ko sem dneve, tedne, mesece gledala njene rove, te rane v skali. Izraz Messerschmitthalle sem slišala prepozno, še pozneje šele razumela, kdo ve, ali ga bom kdaj dojela. Silberberg pravijo gori, v kateri so gradili Me 262, reaktivni lovec za naciste. Gori, v kateri so bili ljudje v najbolj brutalnih razmerah primorani k prisilnemu delu. Koliko so jih pognali v smrt? Tega ne vemo. Kdo so bili? Tudi tega ne vemo. Kdo jih je zamolčal?« se sprašuje Lisa Wentz, avtorica drame Žile. Slovenska praizvedba je bila hkrati premiera prve produkcije v tej sezoni v Slovenskem stalnem gledališču, režiral pa jo je Igor Pison.

Za dogajanje v predstavi je to ozadje zelo pomembno, a hkrati jo (predvsem predstavo) lahko razumemo tudi brez te konkretne razjasnitve. Lahko bi se dogajalo kjerkoli in v kateremkoli drugem časovnem obdobju. Lahko bi bilo tukaj in zdaj, razpršeno pod površjem. Hkrati pa je prav to ozadje gibalo vsega, kar se dogaja na odru. Prisotno je v odnosih med liki, v vzdušju ter besedah, ki obvisijo v zraku in jim sledijo tri pike ali pa podpičje brez nadaljevanja. Najbolj pa je prisotno v tišini. V minimalnem zvoku nečesa razbitega – morda krožnika, kamna ... V nečem, kar prenaša udarce ter se pod njimi prelomi in zlomi. Predstava je predvsem dnk odnosov in družine.

Lahko jo razumemo kot pogled mlajše generacije, ki za nazaj odkriva in krpa tišino babic, dedkov in starejših sorodnikov. S tem se lahko vsi poistovetimo. Igor Pison, soustvarjalci in igralci predstave Žile nas vodijo skozi zamolčanosti, a predstava ni ne tiha ne »gola«.

Prostorsko gibalo predstave je postavljeno na sredino odra. Prostor srečevanja je kuhinja v Rudolfovi hiši s petimi otroki (razen najstarejše so vsi ostali otroci le zvok: nevidna prisotnost v zibelki, ob njej pa igrača). Je nemara oder na odru, morda okvir slike; že samo središče je nekaj majhnega, a hkrati polnega spominov in čustvenih asociacij. Je tudi platno, ki like razkriva v najbolj intimnih trenutkih.

NA oglas za skupno bivanje in poroko se javi Aljozija, mati samohranilka. Ni prva, je pa edina, ki je ostala. Za sabo je pustila mesto, mamo in sestro Herto, ki jo kar naprej kliče nazaj. Hribi se ji zdijo daleč, skrbi jo za sestro in nečakinjo. Tako kot ona tudi Rudolfova hčerka Tereza v hišo prihaja od zunaj. V predstavo praviloma vstopata mimo nas, občinstva.