Boban Petkovski: TIŠINA NAD PESNICO

Kulturni center Maribor, 2026

Piše: Franc Juteršek

Roman Tišina nad Pesnico je roman napisan na 296 straneh. Že v prvem poglavju z naslovom »Noč na meji« nakaže, da se dogaja nekaj nezakonitega in nevarnega. V obmejnem prostoru ob Pesnici je ponoči megla, gozd in skrivnostna postava ob poti.

Osrednji junak je veterinar Marko Rener. Ob reki Pesnici naleti na prestrašenega dečka. To naključno srečanje postane izhodišče celotne kriminalne zgodbe. Deček ni samo naključna žrtev. Njegova neizgovorjena travma in tisto, kar ve oziroma česar ne more povedati, vodita Marka do mreže tihotapcev in izkoriščevalcev otrok. Marko pri razkrivanju zgodbe ne ostane sam. Pomagata mu Tina, ki je učiteljica in Klaus, avstrijski kriminalist. Skupaj se znajdejo v svetu, kjer slovensko-avstrijska meja ni samo fizična meja, ampak tudi meja med molkom in odgovornostjo.

Marko je opisan kot človek, razpet med preteklostjo in sedanjostjo. To pomeni, da kriminalni zaplet ni edina zgodba romana. Pomemben je tudi njegov osebni notranji konflikt. Tudi naslov Tišina nad Pesnico ima očitno dvojni pomen. Pesnica predstavlja konkreten prostor dogajanja, tišina pa predvsem molčanje ljudi, ki vedo, kaj se dogaja, vendar ne govorijo.

Roman Tišina nad Pesnico ne moremo enoznačno opredeliti kot kriminalko. Po opisovanju zajema elemente fikcije, saj gre za izmišljeno zgodbo z liki Marka, Tine in Klausa ter kasneje tudi drugimi. Kriminalke, precej izrazit element, saj je osrednji zaplet odkrivanje mreže tihotapcev otrok. Triler, predvsem psihološki triler, ker zgodba temelji na nevarnosti, skrivnostih, postopnem razkrivanju in naraščajoči napetosti, v ospredju pa so travma, molk, krivda, strah in Markova osebna preteklost. Deloma zasledimo tudi elemente družbenega romana, na osnovi ukvarjanja z izkoriščanjem otrok, nasiljem, odgovornostjo in molkom družbe. Spregledati ne smemo noirsko obarvan element, saj je vzdušje očitno temačno in atmosferično. Megla, noč, veter, meja, skrivnostna postava, kriminalno podzemlje ter venomer dodajanje novih likov, bodisi negativnih in na koncu tudi pozitivnih junakov razpleta.

Če strnem v enem stavku, bi dejal, da je to fikcijski, atmosferični kriminalni triler s psihološko in družbeno razsežnostjo ter izrazitim temačnim, skoraj noirskim pridihom. To je po mojem tudi precej pomembna razlika, da ni samo detektivska kriminalka, kjer je glavni cilj ugotoviti, kdo je storilec. Po opisovanju je v ospredju tudi psihologija žrtev, molk, moralna odgovornost in posledice travme.

Avtor v opisu zelo počasi stopnjuje napetost stanja v zgodbi, predvsem z opisovanjem in iz poglavja v poglavje nenehnim poudarjanjem in ponavljanjem elementov atmosferskih pritiskov, kot so: megla, temni oblaki, temne sence, šelest listja…Pridodani elementi naraščajoče napetosti so tudi časovni pritiski. Vseskozi se ponavljajo stavki, kot so: vsaka sekunda je pomembna, moramo pohiteti, če ne, bo usodno, vsak premik je bil odločilen.

Skozi zgodbo si nevarnosti sledijo ena za drugo, da se žrtve, liki in otroci ne morejo niti za trenutek oddahniti. Mreža tihotapcev je tako široka in raznolika, da se nikoli in nikjer ne konča. Poleg mreže pa preti nevarnost žrtvam še neučinkovita oblast, skorumpirana policija ter domačini, katerim nikoli ne morejo zaupati.

Naključno ali namenoma glavni liki izginjajo iz zgodbe. Najprej iz zgodbe izgine inšpektor Klaus, nato Tina in nenazadnje še Marko. Po predvidevanju te like brez uvoda zamenjajo inšpektor Heller, Lara in Luka, ki v zaključku s pomočjo odločnejše oblasti, vojske in policije pripeljejo zgodbo do srečnega zaključka.

V okolju tihe, meglene, nevarne Pesnice, končno posije sonce. Mreža naj bi bila popolnoma uničena, otroci vrnjeni staršem, oziroma se jim z boljšim socialnim pristopom služb omogoči zadihati sveži zrak in z lepšimi aktivnostmi počasi pozabiti na preživete grozote.

Domačini zopet postanejo ljudje in ne več temne sence, življenje ob reki pa postane veselo in brez večnega strahu.