Branko Cvirn: IZNAD IN ONKRAJ

Piše: Jana Hartman Krajnc

Založba KCM je v letu 2026 izdala knjigo Branka Cvirna z naslovom IZNAD IN ONKRAJ. To je 390. publikacija zbirke Frontier in ima 128 strani. Naslovnico je prispeval avtor sam, besedilo je pregledala Irena Žunko, oblikoval Jakec Herženjak, grafično zasnoval Romeo Štrakl, uredil pa Gregor Lozar.

Naslov je zelo primeren, saj je to izrazito refleksivno literarno delo, ki se giblje na meji med simbolno pripovedjo, filozofsko prozo, notranjim monologom in sanjsko fantastiko. Njegovo osrednje zanimanje ni toliko zunanje dogajanje kot človekovo notranje doživljanje sveta, soočanje z lastnimi omejitvami, iskanje identitete ter vprašanje, kako naj posameznik živi v svetu, v katerem ni mogoče vsega razumeti, nadzorovati ali doseči. Na zadnji strani platnice je kratka označitev vsebine in dodano, kdo je avtor in kako je vključen v literarno delo.

Posvetilo je: »Posebnemu kosmatincu Marleyu v spomin.« Besedilo je razdeljeno na sedem vsebinskih sklopov, kot so: Mreža, Na robu, Nagrada, Poti in ne poti, Ne, ne zgodba, Pod vrhom in Skupni dnevniki. Ti pa se še delijo na posamezne enote. Čeprav se posamezni sklopi razlikujejo po motivih in načinu pripovedovanja, jih povezuje protagonist, ki se vedno znova znajde pred preizkušnjo, oviro, odločitvijo ali neznanim. Njegova pot je hkrati zunanja in notranja: premika se skozi fantazijske prostore, gore, jame, razpoke in druge nenavadne pokrajine, vendar se v resnici predvsem sooča z lastnimi strahovi, hrepenenji, dvomi in predstavami o sebi. Osnovna značilnost je vztrajno vračanje k vprašanju človekovega odnosa do samega sebe. Protagonist si želi svobode, vendar ga hkrati privlačijo varnost, omejitve in poznani vzorci. Želi napredovati, vendar se boji napačne izbire. Hrepeni po bližini, a ga obenem ogroža možnost, da bi v odnosu izgubil samostojnost. Želi razumeti življenje, vendar ga prav potreba po dokončnem razumevanju pogosto ovira pri dejanskem življenju.

V sklopu Mreža je ta položaj ponazorjen z ujetostjo, iz katere se protagonist poskuša osvoboditi, vendar ga hkrati vleče nazaj. Mreža zato ni zgolj zunanja ovira, temveč lahko predstavlja tudi notranje vzorce, navade, strahove ali privlačnost znanega. Posebej zanimivo je, da protagonist ne ve povsem, ali je vanjo padel po naključju ali pa je bil v njej že od nekdaj. Ta dvoumnost učinkovito uvede eno temeljnih vprašanj celotnega dela: koliko svojih življenjskih okoliščin izberemo sami in koliko jih sprejemamo, ne da bi jih zares prepoznali?

V sklopu Na robu se notranji konflikt spremeni v podobo nevarnega vzpenjanja. Vrh predstavlja cilj, dosežek ali preseganje samega sebe, rob in prepad pa nevarnost, negotovost ter možnost neuspeha. Plezanje je tako več kot fizični napor: postane prispodoba vztrajanja kljub bolečini, dvomu in strahu. Pomembna je tudi ugotovitev, da protagonist na poti ne pridobiva zgolj moči, temveč se spreminja njegov odnos do izbire, svobode in lastnih omejitev.

Sklop Nagrada je med vsebinsko najbolj zanimivimi deli rokopisa. Nagrada, ki bi morala predstavljati priznanje in izpolnitev, se postopoma spremeni v predmet skrbi, primerjanja, predelovanja in samospraševanja. Protagonist najprej verjame v njeno posebnost, nato jo poskuša izboljšati, skriti in ponovno najti njeno prvotno vrednost. Njegov odnos do nje razkriva protislovje med željo po lastni izvirnosti in potrebo po zunanji potrditvi. Nagrada lahko simbolizira osebni dosežek, identiteto, družbeni status ali predstavo o lastni vrednosti. Prav njena pomenska odprtost je prednost tega sklopa.

Zelo pomembna je tudi tema časa in minljivosti. Protagonist se sprašuje, ali je mogoče čas razumeti, nadzorovati ali mu določiti pravi pomen. V sklopih Poti in ne poti ter Pod vrhom se to vprašanje poveže z odločanjem, iskanjem pravilne smeri in nezmožnostjo, da bi človek vnaprej vedel, katera izbira je najboljša. Podoba dveh vrhov, katerih višina se spreminja glede na opazovalčev položaj, nam pove, da merilo uspeha ni nujno objektivno, temveč je lahko odvisno od perspektive, iz katere ga presojamo.

Sklop Ne, ne zgodba pomeni izrazit premik od zunanjega dogajanja k raziskovanju notranje izkušnje posameznika. Protagonist se znajde v neznanem svetu, brez jasne predstave o svoji identiteti in položaju. Njegovo doživljanje zaznamujejo iskanje oporne točke, nihanje med občutkom popolne svobode in bolečo negotovostjo ter neuspešen poskus, da bi z razumskim razčlenjevanjem prišel do odgovorov. Sklop odpira vprašanja o identiteti, zavesti, svobodi in mejah razuma. Njegova posebnost je v tem, da se pripoved ne razvija predvsem skozi zunanje dogodke, temveč skozi spreminjanje protagonistovega notranjega stanja.

Zadnji sklop Skupni dnevniki poda razmislek na odnos med dvema človekoma. Letenje postane prostor skupnega doživljanja, vendar tudi preizkus njune zmožnosti sodelovanja, sprejemanja razlik in usklajevanja pričakovanj. Konflikt med vztrajanjem pri skupni poti in potrebo po postanku pokaže, da bližina sama po sebi še ne zagotavlja razumevanja. Dva človeka lahko delita cilj, vendar se razlikujeta v tem, kaj jima ta cilj pomeni in kakšno ceno sta zanj pripravljena plačati.

Celotna vsebina je izrazito simbolna. Prostori so prispodobe notranjih stanj. Mreža ponazarja ujetost in zapletenost življenja. Gora in vrh predstavljata ambicijo, vztrajanje, uspeh in vprašanje, ali je cilj sploh mogoče dokončno določiti. Jama deluje kot prostor umika, opazovanja, začasnega miru in soočenja z minljivostjo. Nagrada odpira vprašanja osebne vrednosti, družbenega priznanja, identitete in nezadovoljstva z doseženim. Letenje pomeni svobodo, preseganje omejitev in možnost skupnega doživljanja, vendar tudi tveganje izgube nadzora.

Pripovedovalčev glas je eden osrednjih nosilcev besedila. Protagonist pogosto razmišlja v nasprotjih: svoboda in omejitev, bližina in odmik, razum in čustva, uspeh in poraz, življenje in minljivost. Takšna razcepljenost daje pripovedi prepoznaven ton in ustreza njenemu filozofskemu značaju.

Zaradi vseh teh prispodob in simbolov je besedilo težko razumljivo in ga zmorejo dojemati le zahtevni bralci. Besedilo deluje, kot da želi ujeti tok zavesti, še preden se ta dokončno uredi v zaokroženo pripoved. Pohvaliti je treba izvirnost domišljijskih podob in filozofsko ambicijo. Sem pa mnenja, da je preobilje refleksije in preveč ponavljanja istih vzorcev, kot so vzpenjanje, padanje, iskanje, beg. Tudi srečevanje protagonista z različnimi bitji je slabost, ker se pripovedni vzorec ponavlja. Večje število srečanj je primerno, ampak pomembno je, kakšno funkcijo ima vsako od njih in koliko se zaradi njih protagonist spremeni.

Na naslovnici je označena literarna zvrst roman, vendar menim, da bi za to opredelitev morala biti močnejša povezava med posameznimi deli in ne le skupna tematika. Ustreznejša označitev bi bila filozofska refleksivna proza.