Sanja Pregl: Tečaj poslušnosti

Sanja Pregl: Tečaj poslušnosti. Maribor: Kulturni center Maribor, 2025

Tečaj poslušnosti (2025, Kulturni center Maribor) je prozna zbirka Sanje Pregl, ki združuje zgodbe, ki so sprva nastajale kot objave ali posamezni prispevki v spletnih medijih in na avtoričinih družbenih omrežjih. Tudi zato jih v organsko sosledje povezujejo naslednje premise: jasnost, premočrtnost, pripovedna stisnjenost in izrekanjska naglica, s katerimi nenazadnje bolj ali manj neposredno utelešajo utrip današnjega časa. V večji meri se naslanjajo na še vedno precej pereče neenakosti med spoloma, s prav posebnim poudarkom na medosebnih odnosih, kakršni se na vsakodnevni ravni razvijajo med moškimi in ženskami, a tudi med ženskami in družbo. Zaradi kratkosti, berljivega angažmaja in tematske osredinjenosti na vsakdanje položaje se praviloma zdijo privlačne in razumljive; bralec z njimi preprosto stopa v korak, prepoznava pomenljive vzorce in vzporednice s prenekaterimi izseki, izkušnjami in zgodbami iz resničnega življenja.

Naslov zbirke ima nedvoumne ironične konotacije, saj zgodbe v prvi vrsti pozivajo k uporu proti »tečaju poslušnosti«, torej proti pretirani poslušnosti in podjarmljenju, pri čemer že skraja stremijo k iskanju »rešilnega izhoda«, torej pristnosti in iskrenosti v medosebni komunikaciji. Pisateljica pod drobnogled postavi pristranska družbena pričakovanja, pretirano (pogosto tudi prostovoljno) partnersko podrejanje, psihično nasilje, neprizanesljivo okolje in od tam izvirajoče neprestane pritiske nad sodobnimi ženskami. Z nezgrešljivim posluhom za preslišane podtone in neverjetno preciznostjo prikazuje zapleteno problematiko, ki ji ne odreka občasnega humornega prizvoka, s čimer jo vsaj za poved ali dve odreši bremena.

V Tečaju poslušnosti prevladuje neizprosen in neposreden pričevanjski slog, zaradi katerega takoj odpade nepotrebno besedičenje; a vseeno se zgodbe ponekod ne morejo popolnoma izogniti zdrsom v priložnostno moraliziranje in podučevanje – morda bi bilo bolje, če bi se bolj prizadevno držale načela, ki se v bolj ali manj posrečenem prevodu glasi »ne povej mi, ampak mi pokaži«, namesto da rade volje tvegajo s pohodom proti polju pripovedne monotonosti in variantnosti. Še sreča, da jih rešujeta opreznost in pragmatična, priljudna sporočilnost, pa četudi na račun nizanja primerljivih poant v prenekaterih položajih.

Zbirka obsega razgibano paleto zgodb, ki so izrazito kratkega značaja, zato obstaja nevarnost, da se mimogrede znajdejo v pasti površinskosti in predvidljivosti. A morebitno odsotnost natančnejše zgodbene zasnove avtorica spretno nadomesti z izbiro pričevanjske pripovedne podstati in povedne tematike, na ozadju katerih v ospredje priteguje povedne pobliske ali utrinke iz vsakdana, ki brez izjeme napotujejo k premisleku o sodobnih medosebnih odnosih in njihovi dinamiki. Zbirko odlikujejo premišljen angažma, predirna družbenokritična ostrina in izrekanjska pronicljivost, ki aktualnim družbenim kolesnicam in vanje usvojenim stereotipnim predstavam podelijo odločen »ne«, s čimer naredijo pomemben korak v smeri lastne suverenosti in vsebinske verodostojnosti.

Martina Potisk