Literarna košarica: Jože Štucin: Bela čaplja

Piše: Tonja Jelen

Letošnji dobitnik velenjice – čaše nesmrtnosti za vrhunski pesniški opus v zadnjem desetletju Jože Štucin je v pesniški zbirki Bela čaplja upesnil razkošje danih trenutkov in pronicljivih misli. Pesnik se nagiba k svoji avtopoetiki, ki jo nadgrajuje iz zbirke v zbirko. V zadnjih letih so izšle Mrak in zarja (2024) in Marš na Soči (2025) in letošnje leto Matador in ljubica (vse pri Kulturnem centru Maribor), ki vsaka zase razkrivajo mišljenje lirskega subjekta. Ta se odpira življenju tako v vsakdanjostih kot spominu vsega svojega obstoja in ga zna tudi kritizirati in se mu ironično posmehovati. Kot se zna tudi samemu sebi.

V Beli čaplji v prvi pesmi nekaj je v zadnjih verzih zapiše: »nekaj je, / ki mi ne da miru, / da bi v miru miril svoje zmote / in hrepenel po novih časih.«, kar je razumeti kot moto celotne zbirke, ki se osredini na zdaj in tukaj. Prav to bistvo ves čas zagovarja in se mu posveča – nujen opravek je napisati pesem, kot pravi Štucin, svoj mikrotekst, četudi izpustiš vsakodnevni opravek. A to svoje pisanje ne jemlje preveč za sveto, kot po navadi je do njega zafrkljiv in nekoliko ciničen. Aktualizira čas, dogodke, ki jih je mogoče navezati na realna stanja kot lastne odzive in (po)misleke na njih. Štucin je znan tudi po svojih haikujih, kar je mogoče navezati tudi na to, kako pozoren in spreten je v nizanju misli v daljših pesmih. S tem bi poudarila, da je razvijanje in poudarjanje jasnosti ena od najboljših izpeljav obravnavane zbirke. Štucin ne sprejme vsega, kar nam ponuja globalen svet, ne pusti se vpreči v kakršne koli valute in se sprijazniti s tokom misli. A prav tako ostaja kritičen do sebe: »resnica je, da sem omejen, / zaslepljen z resursi svojega pogleda, / da sem meja samemu sebi, / da živo vidim konec svoje resnice in / obzorja. // kot Wittgenstein.«

Poezija se giba med pogovornim, sodobnim jezikom in knjižnim, vse to daje zelo živ in gibek potek pesmi. Videti je, da se lirski subjekt odpira vsem možnostim, ki jih ponuja pisanje poezije in se ne fokusira na en sam tok izraza in s tem v nadaljevanju tem poezije. Že prej omenjeni osebni odzivi na družbene pojave in konflikte, intimne izpovedi in pogled na religiji oziroma vero, ki je v očeh/srcih ljudi prevečkrat zlagana in potvarjana. A dvom o njegovem obstoju in vplivu vseeno obstaja in se dotika zelo neposredno tega, kako lahko uniči ali zmede posameznika prav tisti, ki bi naj pazil na posameznika in človeštvo. Ta del je eden izmed najbolj provokativnih v zbirki in kaže tudi na to, kako lahko vera vpliva na nekoga tudi z vidika vojnih spopadov, ki presegajo ves človeški razum.

Številne literarne in glasbene reference, ki jih vpleta v pesmi, kažejo na premišljeno vpletanje v pesmi, ki se npr. začnejo s čisto drugo mislijo. Izvirno, »da si na ušesa pripne Bacha« idr., kaže na to, kako domiselno pesnik komunicira z rečmi, jezikom in časom, o katerem govori. Pesnik se kljub tegobam in slabim spoznanjem ne predaja malodušju.

Bela čaplja umetnika Jožeta Štucina je delo, ki humorno in obenem dovolj resno zareže v današnji čas tako z vidika premišljevalca poeta, ki si ne pusti vzeti dostojnosti individuuma, ki še sme zreti v svet, ki ga vse bolj ugonablja lažnost in sprenevedanje. Kot je razumeti, pa nad človeštvom obstaja nekaj več, v kar je treba upati in verjeti. In to sta vesolje in umetnost. Slednja v kateri koli zvrsti.