Ariela Herček: Delicate tongue – Krhki jezik

Ariela Herček: Delicate tongue – Krhki jezik. Maribor: Kulturni center Maribor, 2025.

Pesniška zbirka Ariele Herček Delicate tongue – Krhki jezik (2025, Kulturni center Maribor) je že skraja zelo samosvoja; postavljenja je na postulate pisanja dvojezične poezije, kar pa ni videti kot rutinska vaja v slogu, temveč kot zgovoren pesniški poskus ali bolje rečeno, pesniški performans v smislu sprotnega osmišljanja in preseganja ranljivosti kot neizogibnega bivanjskega občutja. Že sam naslov, Krhki jezik, z izbiro besed namiguje na govorkino intimnost in nezgrešljivo mero osebne izpovednosti, zato ni nenavadno, da se med vsebinsko-tematskimi sidrišči te poezijo znajdejo prenekateri poudarki, ki se dotikajo pogosto premičnih perspektiv bližine, bolečine in osebnih odnosov. To so tudi osrednje premise, s kakršnimi se začnemo intenzivneje srečevati v obdobju odraščanja ali mladostništva in nas kasneje spremljajo bolj ali manj vse življenje.

Krhki jezik je nadalje – če se še malce pomudimo pri naslovu – poezija, ki v ospredje priteguje prispodobo jezika kot temeljnega komunikacijskega sredstva oz. orodja in hkrati telesnega organa; v obeh primerih posrečeno opominja na proces primikanja in razmikanja med posameznimi svetovi, pojavnostmi, identitetami in osebki. K temu še dodatno doprinese ustroj njenega nastajanja, zaradi katerega jo je mogoče prištevati v paradigmo perfomansa; priča smo namreč posebnemu postopku (samo)prevajanja, saj pesnica svoje pesmi pazljivo in s pretanjenim posluhom za (ne)izpovedano pelje med dvema jezikovnima poljema – med slovenščino in angleščino. Pri tem nastaja vzajemno presečišče (so)učinkovanja med izvorno matrico (angleščino) in drugotnim stanjem (slovenščino); če je angleščino prostor, ki vzbuja vzdušje osvobojenosti, razigranosti, razgibanosti neomejenosti in neposrednosti, potem je slovenščina smelo sidrišče, ki nudi nesporno izkušenjsko oporo, pa tudi varno zavetje. Prestavljanje posameznih podob, premišljevanj, asociacij iz angleškega v slovenski jezik je pravzaprav primerek povednega notranjega dialoga, skozi katerega odzvanjajo pomenljive podobnosti in razlike; posamezni pomenski poudarki se podvojijo, spet drugi se nalagajo, nadaljujejo, nadgradijo ali vstopajo v nove, še neznane in neslutene zveze, ki jim pesnica prizadevno prisluhne.

Posebna vrednost Krhkega jezika je prav v tem, da združuje neposredno izrekanjsko naravnanost, mladostniški nadih in ritmično melodiko, a ne zapade v priložnostni razpoloženjski patos, temveč navkljub neustavljivemu iskanju identitete oz. vztrajnemu lovljenju ravnotežja med različnimi identitetami, tonalitetami in svetovi ostaja prizemljena in presenetljivo premočrtna. Mestoma bi sicer svojo performativno ostrino lahko še izboljšala – praviloma na račun strukturnega klesanja in posledične izvedbene osredotočenosti – ter s tem dosegla še pokončnejšo držo. A manko dikcije se spretno skrije pod plaščem umirjenih podtonov in neprestanega vzpostavljanja distance do upovedanega ter – nenazadnje – z nezapletenimi, a pretanjenimi in pristnimi prispodobami, v katerih najdevamo pristno samozavest in neizpodbiten potencial pričujoče zbirke.

Martina Potisk