Najodmevnejše afere nekdanjega župana, 1. del

Na lokalnih volitvah se aktualni župani pogosto odločijo za vnovično kandidaturo. Tako je tudi tokrat v treh izmed štirih občin slovenske Istre. V Izoli aktualni župan ne kandidira, se pa za županski stol potegujeta kar dva bivša župana. V tovrstnih primerih je za odločanje o njihovi primernosti za vodenje občine bolj kot to, kaj obljubljajo, pomembno to, kar so kot župani v praksi že počeli. Zavoljo tega smo pripravili kratek pregled ključnih dogodkov, ki so zaznamovali župansko pot dolgoletnega koprskega župana Borisa Popoviča, ki se bo čez nekaj dni najverjetneje uvrstil v drugi krog izolskih županskih volitev.

V vsej zgodovini samostojne Slovenije najbrž ni župana, ki bi se pri vodenju občine znašel v več aferah in sodnih procesih, kot je to uspelo Borisu Popoviču v štirih mandatih vodenja koprske občine. Če bi želeli našteti in opisati vse, uspeli smo jih našteti približno petdeset, bi o tem lahko napisali zajetno knjigo, zato smo se v tem prispevku omejili na najbolj odmevne in simptomatične.

Plačevanje zasebnih stroškov z občinskim denarjem

Kmalu po izvolitvi za župana je Boris Popovič imel zaradi davčnih postopkov blokirane bančne račune, zato je del svojih zasebnih stroškov plačeval kar z občinskim denarjem. Med drugim si je z občinskim denarjem v Miamiju plačal izjemno dragega frizerja, v Črni gori pa kar masažo. Uporabo občinske plačilne kartice za zasebne stroške je Popovič celo priznal. Prav tako si je kot župan na strošek občine omislil izjemno draga in potratna službena vozila – večinoma vredna krepko prek 100.000 evrov, ki jih je uporabljal tudi v zasebne namene.

Grožnje, šikaniranje in osebni napadi

Popovičevo županovanje v Kopru je zaznamovalo tudi neizprosno obračunavanje s kritiki, organi pregona in novinarji. Namesto argumentov jih je Popovič praviloma zasipal z vulgarnimi grožnjami in žaljivkami, zaradi česar je bil večkrat v kazenskih procesih pravnomočno spoznan za krivega.

Maščevanje, revanšizem, odpovedi na občini …

Kljub temu da je znal Popovič kot župan lojalne in ubogljive uslužbence nagrajevati na stroške občine (na primer z dragimi mobilnimi telefoni, službenimi vozili in drugimi ugodnostmi), je tiste, ki se mu niso popolnoma podredili, odpustil. Primer nekdanje občinske uslužbenke M. Č. priča o tem, da je za izredno odpoved bilo dovolj že to, da se je počutil užaljenega. Sodišče je omenjeno uslužbenko vrnilo v službo, sama pa je ob izreku zanjo ugodne sodbe izpostavila, da se boji nadaljnjega šikaniranja ob povratku na delovno mesto.

Julija 2016 je Popovič nepričakovano razrešil tri dolgoletne sodelavke v občinski službi za odnose z javnostmi: M. B., A. Č. F. in M. J. Čeprav odločitve uradno ni pojasnil, je po naših virih in poročanju medijev razlog za to bila izročitev dokumentacije na podlagi pravnomočne odločbe informacijske pooblaščenke, za katero si je kot župan prizadeval, da ne bi prišla v javnost.

… in v občinskih podjetjih

Še bolj odmeven primer, ki nazorno kaže odsotnost empatije in zlorabo moči za maščevanje tistim, ki stopijo na pot njegovim osebnim interesom, je primer iz leta 2017, ko je Popovič imel glavno besedo tako na občini kot v koprskem nogometnem klubu. Ko je perspektivni (takrat 15-letni) nogometaš nameraval kariero nadaljevati v ljubljanski Olimpiji, je Popovič njegovi mami zagrozil s posledicami.

Ker je bila zaposlena v koprski Marjetici, komunalnem podjetju v lasti občine, je Popovič takratnemu direktorju Gašparju Gašparju Mišiču ukazal, da jo mora odpustiti, a ta tega ni storil, ampak jo je zgolj premestil na nižje delovno mesto; dejal je, da je z njenim delom bil zadovoljen in da je to storil na Popovičevo zahtevo. Pritiski, ki jih je vršil nekdanji koprski župan, so botrovali poslabšanju zdravja mame mladega nogometaša, Mišič pa se je zaradi nerazumnih Popovičevih pritiskov, da mora gospo odpustiti iz službe, dokončno politično razšel s Popovičem, ta pa ga je tudi razrešil kot direktorja. Kmalu zatem je v nepojasnjenih okoliščinah Mišič ostal tudi brez priveza za svoje plovilo v Kopru.

Favoriziranje nogometnega kluba Koper in njegov kolaps

Boris Popovič je z občinskim denarjem in v škodo ostalim športom v občini favoriziral koprski nogometni klub, ki ga je določeno obdobje popolnoma obvladoval, nepravilnosti pri dodeljevanju občinskih sredstev je ugotovilo tudi računsko sodišče. Kljub izdatni pomoči občine, poskusu izigravanja upnikov, vršenju pritiska na starše mladih nogometašev in drugim spornim prijemom je koprski nogometni klub v času, ko je imel glavno besedo Popovič, iz prve slovenske nogometne lige padel v najnižji rang članskega nogometa – četrto ligo oziroma lokalno ligo pod okriljem medobčinske nogometne zveze.

V štirih županskih mandatih je Popovič dolg koprske občine povečal za 8 krat – z manj kot 5 milijonov na skoraj 40 milijonov evrov: Poleg tega je prodal za več kot 100 milijonov evrov občinskega premoženja – pogosto v sumljivih okoliščinah, pod tržno ceno ali vnaprej izbranemu ponudniku.

Donosni občinski posli sorodnikom

Popovičevo županovanje so zaznamovali tudi posli z njegovimi družinskimi člani oziroma njihovimi podjetji. Podjetju, ki sta ga vodili njegova mama in sestra, je prodal občinski poslovni objekt Carpaccio pub za vsega 187.000 evrov. A še bolj kot nizka cena je organe pregona in javnost presunilo to, da je pogodbo o prodaji podpisal še pred iztekom roka za oddajo ponudb. Občina je prejela tudi nekaj tisoč evrov višjo ponudbo druge ponudnice I. Z., a je nepremičnino vseeno prodala podjetju Popovičevih. Geodetska uprava je sicer vrednost nepremičnine ocenila na 351.000 evrov.

Še izrazitejši primer je koncesija na koprskem mestnem kopališču. Popovič je koncesijo nad mestnim kopališčem dobil še preden je postal župan, tako da je razpolagal s kopališčem in zaračunaval vstopnino vanj. Ko je postal župan, je bil primoran omogočiti brezplačen dostop do plaže, a je to izkoristil za to, da je strošek vzdrževanja in upravljanja kopališča prenesel na občinsko komunalno podjetje, družinskemu podjetju Popovičev pa podelil stavbno pravico nad tamkajšnjimi objekti (gostinskimi lokali), brez razpisa in za kar 35 let, ob tem pa določil, da bo občina podjetju Popovičevih leta 2042, ko koncesija poteče, dodatno izplačala 51 odstotkov povečane vrednosti nepremičnine.

Računsko sodišče je v zvezi s tem ugotovilo pet očitnih nepravilnosti, organi pregona so sprožili kazenske postopke zaradi približno 2,1 milijona evrov vrednega oškodovanja občine, a je kazenski pregon Popoviča in njegovih sodelavcev leta 2017 zastaral.

Občina pod Popovičevim vodstvom je nato veliko denarja vložila v urejanje neposredne okolice lokalov, od tam pa preganjala konkurenco – tudi tako, da je nezakonito porušila ribjo osmico v neposredni bližini, za kar je občina pozneje morala plačati tudi odškodnino. Ob tem so občinske inšpekcijske službe in redarstvo tudi v drugih dokumentiranih primerih nagajale bližnjim lokalom.

Številni postopki zaradi oškodovanja občine

V štirih mandatih vodenja koprske občine je bil Popovič večkrat na prvi stopnji obsojen zaradi oškodovanja občine, med drugim tudi na tri leta zaporne kazni in prepoved opravljanja javne funkcije, a je zadeva – tako kot še dve drugi prvostopenjski obsodbi – pred pravnomočnostjo zastarala. V najmanj še dveh primerih pa je kazenski pregon zastaral še pred izrekom sodbe. Popovič se je – sklicujoč se na slabo zdravstveno stanje – redno izogibal sodnim obravnavam, tako da je največji del sodnih procesov zoper njega končal z zastaranjem. Vsaj dva sodna postopka zoper Popoviča in njegove pomagače sicer še nista zastarala.

Mešetarjenje z občinskimi zemljišči

V štirih mandatih je Popovič z različnimi prepovedanimi manevri poskrbel, da je večina za stanovanjsko gradnjo primernih občinskih zemljišč pristala v lasti podjetja Grafist, ki je vzporedno s Popovičevim političnim vzponom iz majhnega gradbenega podjetja zraslo v občinskega gradbinca, ki je kot po tekočem traku pridobilo za več deset milijonov evrov poslov z občino. O spornih prodajah občinskih zemljišč in drugih poslih med Grafistom in občino pod Popovičevim vodstvom smo v Megafonu že večkrat pisali, našemu pisanju pa so vsa sodišča pritrdila v sodnih procesih, ki sta jih zoper nas sprožila Boris Popovič ali podjetje Grafist.

Enormno zadolževanje občine

Ob nastopu županskega mandata Borisa Popoviča je koprska občina imela za približno 600.000 evrov dolgov, z njo povezane pravne osebe in zavodi pa 4,2 milijona evrov – skupno na dan 31. 12. 2002 torej manj kot pet milijonov evrov. Ob Popovičevem slovesu z županskega položaja je dolg občine znašal skupno več kot 43 milijonov evrov – 30,9 milijona sama občina, še dodatnih 12,2 pa z njo povezane pravne osebe in zavodi.

Poleg enormnega zadolževanja je Popovič pospešeno prodajal občinsko premoženje, tudi delnice in nepremičnine – v času njegovega županovanja je občina prodala za več kot 100 milijonov evrov premoženja.

Nadaljevanje sledi v prihodnji izdaji Megafona.