Kdo si na vsak način prizadeva obvladati Izolo?

O razlogih, zaradi katerih se je dolgoletni koprski župan Boris Popovič odločil politično prihodnost poiskati v sosednji Izoli, se ugiba že skoraj dve leti. Njegova nenavadno zgodnja napoved kandidature, obsežna kampanja, prihod srbskih vlagateljev in ambiciozne obljube so ves čas odpirali vprašanje, kaj je v ozadju tolikšnega zanimanja za izolski županski stolček. Najnovejša razkritja spletnega portala Info360 so temu vprašanju dodala novo, precej resnejšo razsežnost.

Na soočenju koprskih županskih kandidatov je namreč Borisov sin Nik Popovič potrdil poslovno sodelovanje z Aleksandrom Dabićem, ki ga srbski mediji povezujejo z zloglasno kriminalno skupino Dejana Stojanovića, znanega kot Keka. Dabićevo ime se je pojavilo tudi v tako imenovani Beli knjigi srbskega organiziranega kriminala, leta 2003 pa je bil pridržan v obsežni policijski akciji Sablja, ki je sledila atentatu na srbskega premierja Zorana Đinđića. Nik Popovič je pozneje trdil, da gre za nekaznovanega posameznika in medijem pošiljal prevode domnevnega izvoda o nekaznovanosti Dabića, a je nato iz Beograda prišla informacija, da je prizivno sodišče leta 2022 potrdilo Dabićevo obsodbo na leto dni hišnega zapora zaradi nedovoljene posesti in nošenja strelnega orožja.

Gre za precedens, ki odpira tudi vprašanje, kako je mogoče, da se tuji kapital in akterji z uporabo na Balkanu preizkušenih metod neposredno vmešavajo v izolske lokalne volitve.

Dabić danes ni zgolj znanec družine Popovič, temveč njen poslovni partner. V podjetju Monument obala, ki upravlja restavracijo na Bernardinu – ta se nahaja v prostorih državne Save, v njeno obnovo pa je bilo vloženega približno milijon evrov srbskega kapitala -, ima Dabić 33-odstotni delež, preostalih 67 odstotkov pa je, vsaj na papirju, v lasti podjetja EFG Nika Popoviča.

Na papirju zato, ker je med soočenjem na Info360 mladi Popovič razkril, da imajo v pojdetju tudi skritega financerja oziroma partnerja: tretjinski delež v podjetju ima tudi Vladimir Gajić. Ker ni mogel biti solastnik podjetja v Sloveniji, so njegov lastniški delež pred državnimi organi skrili tako, da so ga Popovičevi pripisali sebi, z Gajićem pa kot jamstvo sklenili neke predpogodbe, je na začudenje slovenske javnosti na soočenju prostodušno priznal Popovičev sin. Pojasnil je tudi, da sta se za sodelovanje z njimi dogovorila skupaj z očetom v eni izmed lokalnih gostiln.

Ti dve razkritji delovanja Nika in predvsem Borisa Popoviča – skriti lastniki, kapital neznanega izvora iz Srbije -, če ju prištejemo k na balkanu preizkušenim metodam volninega inžineringa, ki se jih v izolski kampanji intenzivno poslužuje Boris Popovič, nudijo odgovor na to kako namerava Boris Popovič osvojiti oblast v Izoli.

Investicijske priložnosti v Izoli so ob predpostavki, da bo v imenu občine odločal Popovič, očitno dovolj zanimive za srbske financerje, v paketu z njimi pa so logično prišle tudi v Srbiji in drugod na Balkanu preizkušene volilne metode in prijemi.

Pri tem je pravzaprav nepomembno, če gre za iste ljudi kot v poslovnih podvigih v Portorožu, ali za neke druge ljudi, kot je domnevni bodoči mecen izolskega športa, prav tako srbski državljan Radovanović, saj je formula enaka: balkanski denar, balkanski poslovneži in balkanski volilni prijemi.

Sedaj se punuja odgovor, zakaj omenjeni Radovanović hodi po Izoli in športnim društvom nudi finančno pomoč, ob tem pa obljublja, da bo prispeval še denarja, če na županskih volitvah zmaga Boris Popovič. Gre za pristop, ki so ga v minulem desetletju izpilili inženirji kupovanja volitev v Srbiji.

Še ena metoda, ki je v širši Popovičevi kampanji dosleden prepis v Srbiji preizkušenih volilnih metod, je krčevito ustvarjanje vtisa, da uživa veliko večjo podporo od dejanske. S prevladujočo prisotnostjo v spletnih anketah, na socialnih omrežjih in v komentarjih pod objavami se trudi ustvariti vtis, da je njegova prednost pred drugimi kandidati neulovljiva – iz tega pa sledi logičen in zlovešč argument moči, da se mu je »pametneje« pridružiti, kot nasprotovati.

Gre za metode, ki terjajo resurse – tako finančne, kot kadrovske in digitalne, zato je smiselno, da je za tarčo bila izbrana Izola in ne približno štiri krat večja koprska občina. A tudi tam je, da ne bi izgubil političnega vpliva ob umiku v Izolo, preskočil dolgoletne strankarske sodelavce in na vrh piramide postavil kar svojega sina Nika.

Veliki finančni vložki z Balkana v posle in politične načrte Borisa Popoviča, ob osebni prisotnosti in vključenosti prej omenjenih akterjev kažejo na to, da je očitno moč z na Balkanu preizkušenimi metodami, denarjem in ljudmi poskrbeti celo za to, da nekdo iz Kopra prevzame izolsko občino. Gre za precedens, ki odpira tudi vprašanje, kako je mogoče, da se tuji kapital in akterji z uporabo na Balkanu preizkušenih metod neposredno vmešavajo v izolske lokalne volitve.

Izolska in koprska javnost se lahko predvsem soočenju koprskih županskih kandidatov na Info360 zahvalita, da je vse bolj jasno, kaj se pravzaprav dogaja, od kod prihaja denar in kdo si od morebitne zmage Borisa Popoviča obeta največjo korist. To zagotovo niso Izolani, čeprav imajo dejansko pri tem glavno besedo. Oni bodo na volitvah že to nedeljo odločali o tem, ali bodo Izolo na pladnju predali Borisu Popoviču in njegovim mecenom, ali ne.