»Ko so me ustrelili, nisem bil oborožen«

Ob tridesetletnici konca obleganja Sarajeva smo obiskali mesto, pogovorili smo se z ljudmi, ki so preživeli vojn . V prihodnjih tednih bomo ljudem, s katerimi smo se srečali, posvetili serijo fotoreportaž, portretov in intervjujev.

Nedim Arnautović ni bil star niti 25 let, ko ga je v obleganem Sarajevu ustrelil ostrostrelec. Branitelj mesta, pripadnik Armade Bosne in Hercegovine, ki se je le nekaj let pred izbruhom vojne izšolal za podoficirja na vojaški akademiji Jugoslovanske ljudske armade, je pristal v bolnišnici Koševo, kjer so mu za las rešili življenje. Danes 58-letnik živi v Modeni.

Kdaj so vas ustrelili?

V soboto, 17. aprila 1993. Ob 17. uri.

Kje je to bilo?

V Dobrinji. To je moderna četrt z visokimi stolpnicami v bližini letališča. Zgradili so jo ob priliki sarajevskih zimskih olimpijskih iger. Tam so me zadeli.

Kdo?

Četniki.

Ne Srbi?

Ne. Boril sem se proti četnikom, nacionalistom. Dva najboljša prijatelja sem imel v mestu, soborca. Slavko je Hrvat, Goran pa Srb. Še bolje, jaz Bosanec islamske veroizpovedi, Slavko, Bosanec katoliške veroizpovedi, in Goran, Bosanec srbsko-pravoslavne veroizpovedi. Borili smo se za multietnično Bosno in Hercegovino. Če bi res ustanavljali islamsko državo, kot so nam očitali agresorji, bi se jaz prvi boril proti njej.

Lahko opišete napad?

Ko so me ustrelili, nisem bil oborožen. Bil sem civilist. Strela nisem slišal. Najprej sem začutil bolečino v nogi in se zgrudil na tla. Nato je priletel še metek v roko.

Ko ste bili torej že ranjeni?

Da. Zaskelelo me je v desni roki, v podlakti. Potem sem se onesvestil.

So bile rane hude?

Na nogi ne, metek je vstopil in izstopil ne da bi zadel živce, arterije in kosti. Z roko je bilo drugače. Zadela jo je dumdumka, krogla, ki se ob stiku s tkivom razpoči in raztreska vse pred sabo. Vstopna rana je merila centimeter in pol za dva centimetra. Izstopna pa pet krat sedem centimetrov. Roka je bila razcefrana. Kljub temu nisem šel takoj v bolnišnico.

Zakaj ne?

Najprej so me peljali do postojanke mirovnih sil Združenih narodov, Francozov. Na silo so povili rane, česa več pa niso hoteli ukreniti. Kost je namreč molela iz roke, bila je zdrobljena na več kosih. Napotili so me v bolnišnico Koševo. Imel sem srečo, da v tistem trenutku ni bilo bombardiranj v mestu, bil sem edini težje ranjen, kirurgi so se mi v celoti posvetili. Tu pa so se šele začele težave.

Se je rana okužila?

Še huje, dobil sem gangreno. Zdravnik, ki me je pregledal, ni dobro očistil rane. V tkivu je pustil kos volne, ostanek puloverja. Dva dni se je rana gnojila. Ves čas sem imel vročino, termometer ni imel dovolj številk, da bi izmeril, kako visoka je bila temperatura. Malo je manjkalo in bi umrl, če se ne bi vrnil zdravnik, ki me prvič ni dobro oskrbel. Nemudoma sem končal v operacijski sobi.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku