O sramotni obsodbi policistov: Precedenčni proces z dolgoročnimi posledicami

Kriminaliziranje štirih policistov, ki so zaradi ukrepanja na protestih 5. oktobra 2021 v Ljubljani stopili pred kazensko sodišče, presega okvir običajnega sodnega postopka.

Okrajno sodišče je februarja 2025 brez glavne obravnave izdalo kaznovalne naloge s pogojnimi zapornimi kaznimi, policisti pa so vložili ugovore in na predobravnavnem naroku novembra 2025 zavrnili krivdo. Glavna obravnava se je začela 23. januarja 2026 in se bo nadaljevala v prihodnjih mesecih.

Tožilstvo policistom presenetljivo očita nevestno delo v službi. Razlog? Domnevno so uporabili solzivec brez izpolnjenih zakonskih pogojev in v nasprotju s taktičnimi pravili policijskega delovanja. Ustvaril se je vtis, da je bistvo postopka obravnava policijske brutalnosti. Toda policistom se ne očita naklepno nasilje ali očitna zloraba pooblastil, temveč domnevne nepravilnosti pri presoji o uporabi solzivca.

To pa postavlja v središče ključno vprašanje: ali bo kazensko pravo postalo poligon za naknadno presojanje policijske taktike obvladovanja nasilnih demonstracij – in s tem vplivalo na prihodnjo pripravljenost policistov za odločno ukrepanje v kriznih razmerah?

Ko taktika postane kazenski problem

Nadzorna komisija generalnega direktorja policije je glede ukrepanja policistov pri obvladovanju nasilnih protestov 5. oktobra 2021 ugotovila zakonito in strokovno uporabo prisilnih sredstev.

Nadzorna komisija je pričakovano zaznala tudi nekatere taktične pomanjkljivosti in napake v ukrepanju policistov. Toda sistemski odziv ni bil kazenski pregon, temveč strokovno usposabljanje.

Razvoj policijske taktike: Od neposrednih spopadov do sredstev z razdalje

Za razumevanje policijskega ukrepanja je treba upoštevati širši kontekst razvoja uporabe prisilnih sredstev. Analiza nasilnih protestov leta 2012 je pokazala, da so policisti za obvladovanje množice taktično uporabljali predvsem telesno silo in palico iz neposredne bližine. Posledično je bilo v “spopadih” poškodovanih 31 protestnikov in kar 115 policistov.

Kasnejša potrebna sprememba taktike je temeljila bolj na uporabi prisilnih sredstev z razdalje, kot sta solzivec in vodni curek. Med letoma 2020 in 2022 so bili tako kljub številnim nasilnim demonstracijam poškodovani le štirje protestniki in 43 policistov.

To kaže, da uporaba solzivca sama po sebi ni znak večje represije ali policijske brutalnost, temveč pomeni sorazmerno uporabo sile s ciljem zmanjšanja obsega fizičnih poškodb.

Policist odloča v sekundah – sodba nastaja leta kasneje

Policija ni akademska institucija, temveč izvršilni organ države. Njena naloga ni razpravljati, temveč ukrepati. Policist na terenu nima luksuza naknadne pameti. Od njega se zahteva, da v dinamični, nepredvidljivi in potencialno nevarni situaciji izbere ukrep, ki bo preprečil eskalacijo, zaščitil življenje in ohranil javni red. Ne popolnost, temveč razumnost je standard, ki ga je v pravni državi dopustno zahtevati.

Foto: STA

Primerjalna praksa: Razlika med napako v presoji in kriminalom

Primerjalna praksa držav z dolgo policijsko tradicijo kaže pomembno razliko med morebitno policijsko napako v presoji in kaznivim dejanjem. V Avstriji in Nemčiji je ustaljeno razumevanje, da kazensko pravo ni orodje za sankcioniranje operativnih dilem. Če policist deluje v okviru pooblastil, brez kriminalnega naklepa in z namenom vzdrževanja javnega reda, morebitna zmota praviloma pomeni predmet interne ali upravne presoje – ne kazenskega pregona. Kazenska odgovornost je rezervirana za očitne, zavestne in grobe zlorabe prava.

Če ukrepajo prezgodaj – krivi. Če ukrepajo prepozno – tudi krivi?

V obravnavanem sodnem primeru ni očitkov o osebnem nasilju, naklepu povzročiti poškodbe, samovolji ali političnem motivu. Govorimo o uporabi zakonitega policijskega sredstva v izjemno napetih okoliščinah množičnega protesta. Posebej problematično je, da se kazenski pregon opira na formulacije, kot sta “morali bi predvideti” ali “lahko bi ravnali drugače”. Tak pristop nevarno približuje kazensko pravo konceptu objektivne odgovornosti, ki ga kazenskopravni sistem ne pozna.

Sojenje kot odločitev o prihodnosti

Sojenje zato ni zgolj presoja preteklosti, temveč odločitev o prihodnosti. Ali bomo policijo obravnavali kot avtonomen organ države, ki so mu zaupane zahtevne operativne odločitve, ali kot priročnega grešnega kozla za politično in družbeno frustracijo?

Obravnavani policisti so zato deležni moje javne podpore. Logično bi bilo, da jih podpreta tudi oba policijska sindikata. Verjetno obstajajo razlogi, zakaj tega ne storita, ampak o tem mogoče kdaj drugič.

dr. Anton Olaj, pravnik, veteran vojne za Slovenijo, nekdanji generalni direktor policije