#esej_Lucius Burckhardt: »O oblikovanju vsakdanjega življenja« (1979)

V tem predavanju ne nameravam podati trdne teorije, temveč nekaj razmišljanj, ki naj vas spodbudijo — moje trditve bo lahko napadati. Če bo šlo vse po sreči, bomo prišli do novega opisa poklica, ki bi ga poimenoval »celostni oblikovalec«. Moj namen je prepoznati organizacijski kontekst oblikovanih ali načrtovanih sistemov: pravila, ki urejajo uporabo in dejansko sestavljajo naše okolje. Z drugimi besedami: nevidni del našega življenja želim povezati z njegovo načrtovano, vidno in fizično razsežnostjo.

Da bi bilo to nekoliko manj abstraktno, bom najprej opisal nekaj, kar sem opazil. Počitnice navadno preživljam na kmetiji, kjer se je nekoč vsak dan ustavil poštar. Nikoli ni potrkal; vrata je odprl tako glasno, da je bilo jasno, da je v hiši. Nato je položil pošto na mizo in pričakujoče čakal, da se bo kdo prišel malo pogovarjat z njim. Potem je odšel na naslednjo kmetijo.

Nato je pošta odredila, naj kmetije ob cesti postavijo poštne nabiralnike, da bi poštarjem prihranili čas: čudovita oblikovalska naloga. Tako smo kupili nabiralnik, rumenega s črno obrobo in imenitnimi kovinskimi profili, dovolj ravnimi, da je vanj lahko tekla deževnica, ter ga namestili.

Zatem smo opazili, da naš kmet in vsi okoliški kmetje niso več dobivali informacij. Na podeželju namreč novice ne krožijo s pismi. Sosedje si ne pišejo; svoje zgodbe povedo poštarju, ta pa jih prenese na naslednjo kmetijo. Pošta pravzaprav ni vedela, kako posreduje novice. Mislila je, da prevaža pisma, ki vsebujejo novice. V resnici pa je deloval nevidni sistem, ki je novice prenašal na nadvse primeren način.

Mi, ki nas zanima vizualna kultura, smo deloma pozabili upoštevati organizacijsko in družbeno razsežnost, pa tudi druge razsežnosti, ki jih bom obravnaval pozneje. Če začnemo z moderno arhitekturo, moram takoj opozoriti, da ta razsežnost na začetku ni bila prezrta. Moderna arhitektura dvajsetih let je vsekakor imela družbeno razsežnost, saj si je prizadevala reorganizirati družbo.

Morda si je za to prizadevala na način, ki mu danes ne bi več sledili — pomislimo na frankfurtsko kuhinjo —, tako da je vsakdanje življenje urejala zelo togo, vendar premišljeno. Drugo vprašanje je, kako se je ta spodbuda oziroma poslanstvo spremenilo v slog, zaradi katerega je bil kontekst pozneje pozabljen. Protislovja tega neornamentalnega sloga so nato spodbudila različne druge pristope.

Prizadevanje, da bi arhitektura postala izraznejša z vključevanjem elementov vsakdanjega življenja, so teoretsko razvijala dela, kot sta Learning from Las Vegas in Advertising is Beautiful. Vendar ta niso presegla povsem vizualnega področja.

Rad bi preučil drugo razvojno smer: v šestdesetih letih se je vse bolj uveljavljalo spoznanje, da takšna arhitektura in oblikovanje ne moreta rešiti sveta. Nekje sredi šestdesetih let smo začeli slišati izraze, kot sta »primernost za življenje« ali, v negativnem smislu, znamenita Mitscherlicheva »negostoljubnost naših mest«.

Ti izrazi so očitno povezovali vidni kontekst — hišo ali mesto — z nevidno razsežnostjo: kako se to uporablja? Ali obstajajo pravila, ki uporabo ovirajo ali onemogočajo? Ali stanovanjsko vprašanje ne zahteva tudi vprašanj, kdo je lastnik hiše, ali je hišnik prijazen, kakšen je hišni red in kdo sme hišo zakleniti?

V šestdesetih letih se je pojavila tudi beseda z zelo širokimi pomeni: »okolje«. Okolje kot nekaj sistemskega, z občutljivo uravnoteženimi lastnostmi in sposobnostjo samouravnavanja, ki smo jo očitno porušili. Tu ne želim razpravljati o tem, koliko je takšna razlaga vzdržna. Navajam jo kot nadaljnji primer prizadevanja, da bi povezali vidno in nevidno razsežnost: fizično okolje in pravila.

Šestdeseta leta so arhitekturi prinesla izjemen nov pristop, ki pa ga je bilo mogoče razumeti na dva načina. Mislim na Kevina Lyncha in njegovo knjigo Podoba mesta, v kateri sprašuje: »Kako ljudje dejansko vidijo svoje mesto?« in »Kaj od mesta vidijo?«

Lynch je opazil, da ljudje v mestu ne zaznavajo predvsem prispevkov urbanistov in arhitektov. Če nekdo vpraša za pot do železniške postaje, mu ne odgovorijo: »Pojdite do lepe hiše, ki jo je zasnoval Le Corbusier, nato zavijte desno; pri stavbi Miesa van der Roheja pojdite naravnost in prišli boste do postaje.«

Namesto tega mu rečejo: »Pojdite do tistega prometnega znaka, potem pa, če vas nihče ne gleda, prečkajte cvetlično gredo, pojdite mimo trafike in takoj za njo boste našli najboljšo pot do postaje.«

Ljudje torej mesto vidijo z vidika vsakdanjega življenja: kje je bližnjica? Kje lahko kupim cigarete? Kje je avtomat? In tako naprej.

Lynchevo teorijo so razumeli na dva načina oziroma jo napačno razumeli. Pri tem niti ni povsem jasno, ali ni tudi Lynch napačno razumel samega sebe — če je to mogoče. On ali vsaj njegovi nasledniki so namreč pozivali h gradnji izrazitih stavb, po katerih bi se ljudje lahko orientirali. Dejanska opažanja pa kažejo, da se ljudje ne orientirajo po oblikah samih, temveč po oblikah skupaj z njihovo uporabo: po vsakdanjih znakih, ne zgolj po estetskih.

Prav tako je v šestdesetih letih izšla knjiga Herberta J. Gansa The Levittowners. Avtor se je vprašal, zakaj ljudje živijo v Levittownu oziroma tam kupujejo hiše: v enoličnih naseljih samostojnih hiš, zgrajenih v nenavadnem, staromodnem kolonialnem slogu, z groznimi zelenicami pred hišami, ki jih ni dovoljeno uporabljati, in tako naprej.

Te enodružinske hiše imajo torej vse, kar arhitekt ali poučeni laik sovraži, pa vendar se prodajajo za med. Podjetju Levitt & Sons gre dobro, kupci pa so zadovoljni.

Tudi Gans je kupil takšno hišo, tam preživel dve leti, preučeval pojav in ugotovil, da okolje tamkajšnjih ljudi ni predvsem vidno okolje. Levittovim je uspelo ustvariti nevidno družbeno okolje, ki je popolnoma ustrezalo določeni dohodkovni skupini in družbenemu položaju.

Ti ljudje tam najdejo, kar potrebujejo: družine podobne starosti, otroke, ki prav tako želijo obiskovati šole, iz katerih je mogoče nadaljevati študij na univerzi, pripadnost določenim verskim skupnostim, ki zagotavljajo družbeno in versko okolje, ter družine s podobnim poklicnim položajem.

Levitt pravilno zadene okolje teh ljudi, ker njegovi načrti temeljijo na razvrstitvi dejavnikov, pri kateri so hiša, zelenica, vrt, dovoz in vse drugo, kar se nam zdi tako grozno, skoraj na dnu, nevidni dejavniki pa zelo visoko.

Nazadnje naj omenim še povsem drugačno odkritje Ivana Illicha: predmeti imajo tudi družbene lastnosti. Illich to izrazi na svoj udarni način: vse, kar se premika hitreje od dvajsetih kilometrov na uro, je nedemokratično.

S tem se ne strinjam. Menim, da bi morala železnica dobiti posebno dovoljenje, saj je demokratična. Vendar moramo izkoristiti samo odkritje: obstajajo predmeti, ki ustvarjajo svobodo, in predmeti, ki ustvarjajo odvisnost; predmeti, ki spodbujajo družbene odnose, in predmeti, ki spodbujajo osamljenost.

Iščemo torej — če uporabim svoj izraz — celostno oziroma povezovalno teorijo oblikovanja ali načrtovanja, ki vključuje tako sisteme pravil kot vidno razsežnost našega okolja.

Doslej so arhitekti in oblikovalci govorili: življenje urejajo prostori — položaj vhodov, oblika sob in videz predmetov. Obstaja tudi poklic, ki pravi: življenje urejajo zakoni. Nato pridejo sociologi in rečejo: ne, življenje urejajo vedenjski vzorci in sistemi odnosov.

Ker ti poklici svoje delo opravljajo tako lepo vzporedno, arhitekti gradijo stavbe, na primer šole, in ob odprtju navdušeno razlagajo, kako bo šola postala skupnostno središče, srce soseske. Pri tem niti ne slutijo — ali pa morda vendarle —, da nikoli ne bo postala skupnostno središče. Tega ne preprečuje arhitekturna napaka, temveč dejstvo, da jo hišnik ob osmih zvečer zaklene.

To je seveda dobro za posel, saj je potem mogoče naročiti še gradnjo skupnostnega centra.

Podobno obravnavamo promet: kot izoliran pojav. Izračunamo, koliko ljudi se bo preselilo na določeno območje. Osnovna predpostavka je nenehna rast. Nato izračunamo, koliko ljudi ima danes avtomobil in koliko časa bo trajalo, da ga bo imel še zadnji dojenček. Temu primerno določimo širino cest.

Angleški izraz »samouresničujoča se prerokba« moramo tu razumeti povsem dobesedno: ceste se bodo napolnile do konca, ker jih ljudje, ko so enkrat zgrajene, tudi uporabljajo. Takšno predvidevanje ljudi seveda sili, da se prevažajo z avtomobilom.

Da obstajajo tudi druge možnosti — da bi se lahko izognili računanju največjih zmogljivosti, na primer z uvedbo zamaknjenih delovnih časov —, pa nikoli ne pride v poštev, ker ustreznega strokovnjaka ni zraven.

Grajeni svet vsekakor ima lastnosti, ki določajo naše možnosti. V nemščini poznamo rek: »Skozi zid ne moremo.« Zato morajo obstajati vrata. Obstajajo pa tudi skrita vrata in skrite zapore: zakoni in prepovedi. Zidovi niso tako pomembni kot zapovedi in prepovedi.

Tramvajsko postajališče, ki ga uporabljam vsak dan, je urejeno tako, da tramvaj zamudim vsakič, ko uporabim semaforizirani prehod za pešce, ki vodi do njega. Tramvaj namreč lahko odpelje v istem trenutku kot avtomobili. Takrat ne morem vstopiti, ker se mi avtomobili pri zeleni luči ne ustavijo.

Če tramvaja nočem zamuditi, moram preskočiti cvetlično gredo zunaj območja semaforja. Odločilen torej ni sam fizični dostop, ampak pravilo. Tramvajsko postajališče je celosten sistem oblikovanja, zakonov in predpisov — in očitno ne najde svojega oblikovalca.

Zdaj bi rad spregovoril o pomembnem vidiku nefizičnega oblikovanja: o času. Čas in časovni ritmi, urniki in vozni redi — to so stvari, ki urejajo naše življenje.

Pred kratkim so mi iz Francije poslali knjigo Anne Cauquelin Mesto ponoči. Ali je mogoče napisati knjigo o noči? Noč je seveda naravni pojav, vendar jo od izuma električne razsvetljave lahko osvetlimo vsaj toliko, kolikor potrebujemo.

Toda Anne Cauquelin pravi: noč je institucija. Ne določa je zgolj to, da narava ustvarja temo in svetlobo, temveč pravila. Kdaj prižgemo luči? Kdaj jih ugasnemo?

Zaradi tega na primer javni prevoz ob določeni uri preneha voziti in lokali se zaprejo. Infrastruktura tako ni polno izkoriščena. Naša svoboda, da počnemo, kar želimo, je omejena: na primer svoboda, da večer preživimo ob pijači s prijatelji in se nato z alkoholom v krvi vrnemo domov z javnim prevozom. Tega ne moremo, ker javni prevoz po polnoči ne vozi.

V hamburškem predelu City Nord ali v londonskem Cityju se nekatere restavracije zvečer zaprejo. Druge, v bolj obrobnih predelih, se odprejo šele zvečer, ker ljudje zvečer hodijo drugam kot opoldne. Institucija noči zahteva dvojno infrastrukturo.

Ostanimo še malo pri času in časovnih ritmih. Zgodovina delavskih bojev, varnosti pri delu in sprejemljivih delovnih razmer vključuje tudi boj za krajši delovni teden. Vendar imam občutek, da odgovorni na obeh oziroma vseh treh straneh — država, delodajalci in sindikati — vprašanja časovnih ritmov ne premislijo do konca.

Njihov doslej upravičeni boj zato vstopa v novo fazo: zdaj moramo razmišljati, kako uporabljati prosti čas.

Tu — in to bi rad trikrat poudaril — ne govorim o problemu prostega časa kot takem. Ta problem sploh ne obstaja. Vsakdo je prepričan, da imajo s prostim časom težave drugi, nihče pa ne verjame, da jih ima sam.

Ko bi si to vsi enkrat za vselej priznali, bi prenehalo tako govorjenje o težavah s prostim časom kot tudi gradnja objektov, namenjenih temu, da bi drugi svoj prosti čas preživljali »pravilno«.

To torej ni moje vprašanje. Zanima me, kako ti časovni ritmi določajo naše življenje: dnevni ritem, tedenski ritem in s tem konec tedna, letni ritem, čas dopustov ter življenjski ritem — pri kateri starosti začnemo delati in pri kateri se upokojimo.

Več bi morali vedeti o posledicah teh ritmov in o tem, kako je mogoče organizirati življenje v pogojih, ki jih nalagajo. Menim, da je to resnično vprašanje oblikovanja našega življenja.

Gre tudi za vidno težavo: dnevni ritem povzroča zastoje na cestah, letni ritmi pa gnečo v turističnih krajih.

V Franciji je trenutno geslo načrtovalcev »desinhronizacija«. S tem mislijo, da delovni dnevi, konci tedna in dopusti množic ne bi smeli slediti enotnemu časovnemu ritmu. Upajo, da bi s tem odpravili znamenita julijska obvestila, da so ob določenih petkovih večerih in sobotnih jutrih ceste iz Pariza proti jugu neprevozne.

To je seveda spet funkcionalizem: promet se zgosti, zato ga je treba organizirati. Vendar je to še daleč od tega, da bi problem na novo zasnovali.

Na kratko bi rad omenil še druga področja, na katerih se pojavljajo takšne nevidne organizacijske težave. Omenil sem že Ivana Illicha in njegovo odkritje, da imajo predmeti določeno oblast in da lahko izključujejo.

Lahko nas na primer naredijo odvisne od električnih omrežij. Nekateri predmeti so narejeni tako, da moramo za njihovo uporabo kupiti še dodaten predmet. Ko ga kupimo, ugotovimo, da za delovanje potrebujemo še enega.

Poleg tega imajo predmeti svojo zgodovino proizvodnje. Lahko nastajajo v nečloveških delovnih razmerah, z izkoriščanjem narave ali ljudi. Lahko pa so izdelani tudi iz surovin, ki jih je mogoče reciklirati.

Danes ni težko kritizirati avtomobila. Na splošno menimo, da je odgovoren za uničevanje družbe, ker izključuje. Obstajajo območja, dostopna samo voznikom avtomobilov, ali pa takšna, kamor ob sobotah in nedeljah ni mogoče priti, ker javni prevoz ne vozi.

Druga oblika razkroja družbenega življenja je osamljenost, ki nastane, ko večina prebivalstva sedi v avtomobilih. Manjšina, ki je ne varujeta jeklo in hitrost, si ne upa več na cesto.

Prej so te ceste veljale za varne, ker je na njih vedno stalo ali hodilo dovolj ljudi, ki so lahko priskočili na pomoč ali jo poklicali. Če vsi sedijo v svojih pločevinastih škatlah, ena sama oseba pa ostane nezaščitena, se ta počuti ogroženo — dejansko ali potencialno.

To sicer ni argument za območja za pešce. Menim, da je vpliv takšnih območij na obrobna območja katastrofalen. Toda to je drugo vprašanje.

Družbeni značaj predmetov, ki sem ga prikazal na primeru avtomobila, bi rad preučil tudi pri drugih predmetih. Pred letom dni smo govorili o stavbni tehniki in vprašanju, koliko lahko posameznik sam posega vanjo.

Naša električna oskrba ni samo fizični pojav, ampak je obdana tudi s predpisi. Sami ne smemo posegati vanjo — vsaj uradno. V resnici to počnejo vsi in vse potrebno za takšno prepovedano početje je mogoče kupiti v trgovinah. Toda pri naši visoki napetosti to ni povsem varno.

Zakaj ne bi del naše električne oskrbe deloval pri nižji napetosti, ki nas ob dotiku ne bi ubila? Strokovnjaki pravijo, da to ni mogoče, v avtomobilu pa je mogoče. Avtomobilski žarometi svetijo tako močno kot naše svetilke, delujejo pri dvanajstih voltih in vsakdo lahko posega vanje. Doma pa to očitno ni mogoče.

Prav tako ne smemo sami posegati v vodovodno napeljavo. To morajo opravljati pooblaščeni obrtniki; vse mora biti nameščeno in zaprto. Spoji so takšni, da jih z običajnim ključem ne moremo odpreti. Le usposobljeni obrtniki imajo pravi ključ za popravilo umivalnikov in menjavo tesnil — čeprav bi to v resnici lahko naredil vsakdo.

Pravijo nam, da to zaradi varnosti ni mogoče in da bi se že vsi utopili, naše hiše pa bi odnesla voda, če bi do cevi smel dostopati kdorkoli.

Tudi sam sem verjel v to, vsaj dokler nismo kupili pralnega stroja. Takrat je bilo nenadoma vse dovoljeno. Kot odtok služi gumijasta cev, ki jo med delovanjem obesimo čez rob korita, sicer pa na steno. Voda tu deluje podobno kot na vrtu: priteče po cevi in odteče po cevi.

Očitno ima lobi proizvajalcev pralnih strojev dovolj politične moči, da prekrši pravila in se vrne k zdravi pameti. Prav takšne zdrave pameti bi bili pri gradnji hiš lahko deležni vsi. Potem bi si namreč lahko pomagali sami. Pa tudi bolj zabavno bi bilo.

Omeniti želim še eno področje — sistem bolezni —, pri katerem bi morali upoštevati institucionalni kontekst, čeprav se nam to sprva morda zdi nenavadno.

Bolezen si predstavljamo kot nekaj nalezljivega, kar nas doleti nepričakovano. Vendar ima tudi močno institucionalizirano plat.

Ko utrujeni sedimo v službi, se lahko zgodi, da pride nadrejeni in reče: »Odločite se, prosim, ali ste bolni ali zdravi.« Očitno je o tem mogoče odločati.

Obstajata dva obreda. Lahko se odločim, da bom kljub bolezni zdrav in bom nadaljeval delo kot prej. Lahko pa vstopim v obred bolezni in nadrejenemu rečem: »Zelo bi vam bil hvaležen, če bi mi poklicali taksi. Potem bom iz bolnišnice sporočil, kako slabo kaže.«

To storim, čeprav mi danes ni nič takega, česar ne bi odpravila skodelica čaja in nekaj ur miru. Toda sprožil sem že sistem bolezni: zdravnika, medicinsko sestro in vse drugo. Odločil sem se biti bolan, zato moram bolezen sprejeti kot celoten kontekst in institucijo.

Tudi bolnišnica je takšno okolje: zasnujejo jo arhitekti, upravljajo pa organizatorji, in ti dve plati se ne ujemata.

Teme ne bom še bolj širil. Lahko bi vam pokazal mesta, kjer organizacija ne deluje, ker kontekst ni ustrezno oblikovan.

Očitno torej živimo v sistemih, ki so delno vidni, vsebujejo pa tudi nevidne referenčne sisteme, sisteme pravil ali časovne ritme. Prehodi med temi sistemi so nekakšna nevidna vrata: pravila, ki prehod omogočajo oziroma zagotavljajo.

V nekem trenutku končamo delo in lahko odidemo domov. Naslednje vprašanje je, ali lahko še opravimo nakupe: ali se konec našega delovnega časa ujema z zapiralnim časom trgovin?

Če imamo srečo, nekatere trgovine zaprejo malo pozneje kot naše podjetje. Morda uspemo priti še na pošto, čeprav je za obisk drugih uradov seveda že prepozno.

Ta institucionalna vrata določajo, kako organiziramo vsakdanje življenje. Očitno nas torej obdaja nekakšen nevidni funkcionalni sistem, vključen v družbeni sistem našega sodelovanja pri delu, v krogu prijateljev in v hierarhijah.

In zdaj zadnje vprašanje: kdo pravzaprav oblikuje to okolje, tako da povezuje organizacijski in vidni vidik? Kdo sploh ve, kdo oblikuje kaj in kdo določa pravila našega okolja?

Zato naj ponovim provokativni poziv: bodite celostni oblikovalci! Šele tedaj boste resnični oblikovalci oziroma arhitekti vsakdanjega življenja.

Prevod: N. G.
Portretna fotografija: Annemarie Burckhardt, 1977 

Vir:

Burckhardt, Lucius. »On the Design of Everyday Life« (O oblikovanju vsakdanjega življenja), (1979). V: Lucius Burckhardt Writings. Rethinking Man-made Environments: Politics, Landscape & Design, uredila Jesko Fezer in Martin Schmitz.
Dunaj/New York: Springer, 2012, str. 142–152.

ISBN: 978-3-7091-1256-4
Leto nastanka besedila: 1979
Leto izida uporabljene knjižne izdaje: 2012