Edinstvena uprizoritev Škofjeloškega pasijona z novim glasbenim pridihom

V idiličnem starem mestnem jedru Škofje Loke v dneh pred veliko nočjo uprizarjajo delo, ki ga je okoli leta 1715 do 1722 napisal kapucin pater Lovrenc Marusič, bolj poznan pod redovnim imenom oče Romuald iz Štandreža. V dvajsetih slikah, ki se zvrtijo pred gledalci, predstavi zgodbo, ki si jo je vredno ogledati in doživeti.

Čeravno zgodbo kot tako poznamo, saj jo doživljamo že vrsto let, vsaj toliko, kot smo na tem svetu, saj je vera del našega življenja, jo tokrat doživljamo popolnoma drugače. Vse, kar se dogaja tako na posameznih prizoriščih kot v ozadju in pred prizorišči, je poklon Bogu in kakor je v uvodu zapisal režiser tokratne prireditve, ki se po mnogih letih vrača na ulice Škofje Loke, Marcelo Brula: »In če kdo nosi svoj križ, naj v pasijonu ne vidi obsodbe, ampak bližino; Bog je vstopil v našo temo, da v njej ne bi bili sami.«

Poleg znanih prizorov kot so: raj, smrt, pekel, cehi, vhod v Jeruzalem, Gospodova večerja, Samson, krvavi pot, Judež in sodba Herod, bičanja, kronanje, Hieronim, glej človek, razbojnika, križev pot, Kristus na križu, mati sedem žalosti, skrinja zaveze, božji grob in ljudstvo, je tokratnim uprizoritvam dodana še lutnja. Kajti tokrat so prvič v živo zazveneli manueti za baročno lutnjo, ki so bili priloženi Romualdovem zapisu in je pri nas edini ohranjen zapis za lutnjo. Lutnji prisluhnemo v prizoru s cehi ob pripravah na Gospodov prihod v Jeruzalem. O tokratnem Škofjeloškem pasijonu lahko zapišemo same superlative tako glede režije, glasbe, nastopajočih, maske, organizacije in neštetih podrobnostih, ki pasijonu dodajo svojsten pečat. Le na vreme organizator ni mogel vplivati in hvala Bogu da ne, tako da se je bilo malo bolj obleči, a tudi mraz ni bil ovira, saj smo nanj ob posameznih prizorih kaj hitro pozabili.

Sicer je bilo v uvodnih besedah, ki jih spregovori brat kapucin, rečeno, naj poslušamo s srcem, in od srca smo za vse doživeto hvaležni režiserju, pomočniku režiserja, vodji projekta, več tisoč prostovoljcem, bratom kapucinom, maskerjem, tehnični službi, konjenikom in vsem nekdanjim sodelujočim, ki v življenju nosite svoj križ. In kakor je v uvodni besedi zapisal režiser prireditve Marcelo Brula: »Hvala pokojnim staršem, hvala ženi in otrokom, sorodnikom in prijateljem, ki me podpirate z razumevanjem in molitvijo, kajti pasijon je poleg zgodbe o Njegovi zvestobi tudi zgodba o naših zvestobah, zato v posameznih prizorih večkrat zasledimo besede: Zamisli se  človek!«

In tokrat smo iz Škofje Loke odšli drugačni, se zazrli v svoje življenje in premišljevali o njem za kar gre zahvala tudi pasijonu. 

Avtor: DJD; Foto: DJD