Bo Evropska unija ukrepala? Slovenska kriza demokracije kot preizkus evropskih institucij

Sredi Evrope se je zgodilo nekaj, česar ne bo mogoče ignorirati. V Republiki Sloveniji, še včeraj najuspešnejši državi znotraj bloka nekdanjih socialističnih držav, so 22. marca potekale parlamentarne volitve. Slovenija je sicer država, ki je na zunaj podobna Kitajski, kolikor nenavadno se to sliši. Na oblasti je bila namreč radikalna levica, ki se identificira s postulati komunistične ideologije. Biti blizu temu je nekakšen predpogoj za to, da dobiš službo v bližini oblasti, na pomembnejših mestih javne uprave, katera določa utrip v državi. Kot na Kitajskem je gospodarstvu puščena relativna svoboda, ki pa se je skrčila spričo silovitih davčnih obremenitev, ki jih je izvajala vlada Roberta Goloba, ta ki je sedaj na oblasti. Robert Golob naj bi bil tudi “prijatelj” Emmanuel Macron. Koliko je to res, je težko reči. Razen nekaj fotografij protokolarnega značaja za to drugih dokazov ni.

V Sloveniji so se – za razliko od drugih držav Višegrajske skupine – ohranili monopoli iz prejšnjega sistema. Kot je komunistična partija nadzorovala pravosodje, policijo, medije, bančništvo in velike ekonomske državne sisteme, tako je tudi danes v teh njen vpliv prevladujoč. Ljudje, ki so pred padcem Berlinskega zidu imeli v državi vso oblast, so si jo – oni oz. generacije njihovih naslednikov – pridobili nazaj. Prvo, kar v tej zvezi izstopa, je naslednje dejstvo: Slovenija ni pravna država, kar je že velikokrat ugotovilo Evropsko sodišče za človekove pravice, saj je slovenski sodni sistem dobesedno evropski prvak v številu sodb, ki jih to sodišče razveljavi in pošlje v vnovično obravnavo. Naposled, kaj je pravosodje, ki je strukturno in vrednostno ostalo nespremenjeno iz časov komunizma, je dobro poznano iz poljskega primera.

A zdi se, da je v Sloveniji še huje. V tujini je tako zelo odmeval škandal, ko je dalo pravosodje tik pred parlamentarnimi volitvami leta 2014 zapreti vodjo opozicije Janeza Janšo. Ta naj bi na neznanem kraju, ob neznanem času, prejel od neznane osebe obljubo nagrade v neznani vsoti. V času volitev je bil tako tudi zaprt.

Nadalje Slovenija ne pozna svobode tiska. Mediji napadajo opozicijo in so do vlade docela nekritični. To so ugotovile že mnoge delegacije iz Evropskega parlamenta, ki so se v državi mudile na fact finding mission. Precej lastnikov medijev je z vlado tudi povezanih na način, da jim le-ta zagotavlja donosne posle v javnih delih v gradbeništvu, reciklaži odpadkov in drugem. Nacionalna TV je v celoti v posesti nekdanjih sil komunistične kontinuitete, tako kot je to primer za Kitajsko državno televizijo ali kot je to bil primer za srbsko televizijo v času Slobodana Miloševića. Na njej ne boste našli enega prispevka, ene oddaje, ki bi ne bila skladna s političnimi stališči skrajne levice.

V zadnjem času je v Bruslju izbruhnil še en škandal, povezan z nerazčiščeno preteklostjo Slovenije. Marta Kos, slovenska komisarka v EK, je bila razkrita kot konfident tajne komunistične policije v starem režimu. To Francozu ne pove dosti: razlog je, da je za razliko nekaj mesecev med francosko revolucijo ves čas živel v demokraciji in si o diktaturi ni mogel ustvariti nobenega mnenja. Ljudje, ki so izkusili komunizem, pa o tem sodijo dosti drugače.

Evropska komisarka za širitev Marta Kos. (Foto: epa)

To je zunanji okvir. A gre šele za začetek zgodbe, ki bi na vsak način morala zanimati Evropo in njene institucije. Prav dober teden pred volitvami, 22. marca letos, je namreč velik korupcijski škandal prizadel slovensko vlado in njenega predsednika Roberta Goloba. Vodilni člani njegove stranke so bili prikazani na posnetkih, v katerih razpravljajo o domnevnih korupcijskih shemah prvega ministra in drugih tesnih zaveznikov predsednika vlade. “Domnevni” pišemo zato, ker to ni bilo (še) dokazano na sodišču. Posnetki so začeli uhajati okrog 10. marca, eden za drugim, in rišejo sliko globoko zakoreninjenega sistema korupcije na samem vrhu trenutne slovenske vlade. To pa je za Evropsko unijo in njene zakone nekaj docela nesprejemljivega in terja nujno ukrepanje.

Na prvem posnetku, katerega pristnost je potrdil strokovnjak za umetno inteligenco, dr. Niko Gamulin, sicer izhajajoč iz Univerze v Ljubljani, generalna sekretarka stranke predsednika Vlade Republike Slovenije Vesna Vuković navaja, da naj bi infrastrukturna ministrica Alenka Bratušek (domnevno) odtujila približno 2,5 milijona evrov iz projekta drugi tir. Gre za enega največjih infrastrukturnih projektov v Sloveniji, namenjenega odpravi logističnega ozkega grla iz notranjosti do Luke Koper.

Na drugem posnetku spet ena najvidnejših slovenskih odvetnic, Nina Zidar Klemenčič, pojasnjuje, kako je gradnja velikega hotela InterContinental v Ljubljani domnevno pridobila dovoljenja s plačilom 10-odstotne provizije županovemu sinu, ter kako “enostavno” je sodelovati z županom, ki vodi prestolnico že 20 let, če le zagotoviš ta odstotek.

foto: Demokracija

Tretji posnetek prikazuje nekdanjega tesnega sodelavca predsednika Vlade Roberta Goloba iz časa, ko je vodil energetsko podjetje GEN-I. Golobov sodelavec opisuje načrte za domnevno privatizacijo in prevzem večmilijardnega državnega energetskega podjetja v primeru, da Golob izgubi prihajajoče volitve in mora predati oblast opoziciji.

Posnetki prav tako kažejo, da ključne figure ostajajo podrejene nekdanjemu predsedniku Milan Kučan, ki je predstavljen kot oseba, ki vleče niti v politiki, medijih in gospodarstvu v Sloveniji. On je bil zadnji sekretar Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Ker slednja ni nikoli prelomila s komunističnimi monopoli, je ostal do današnjega dne najmočnejši človek slovenskega zakulisja, posledično pa tudi Republike Slovenije.

Poglejmo samo, kako bi v takem primeru ravnali v ZDA, deželi, v kateri pojem pravna država ni samo mrtva črka na papirju, ampak neizpodbitno dejstvo. Če bi se na spletu pojavil posnetek, kjer ugledna odvetnica reče: “Župan je dojemljiv človek. Obljubiš mu 10 % in nimaš problemov” (to, kar je Nina Zidar Klemenčič dejala o Zoranu Jankoviću), bi slednje štelo kot neposreden dokaz o sistematičnem podkupovanju javnega uslužbenca. FBI bi začel preiskavo. Župana bi takoj povabili na zaslišanje. Preiskali bi vse njegove posle, pogodbe, bančne račune, darila, nepremičnine itd.

Župan Ljubljane Zoran Janković (Foto: BOBO)

Odvetnico bi obravnavali kot pričo (ali so-udeleženko) in je nikakor ne bi pustili na miru. Če bi posnetek prišel od “neznanega vira” (tudi če je bil posnet nezakonito), bi ga vseeno uporabili kot izhodišče – potem pa zbrali dodatne dokaze (računi, priče, e-males). Enako bi bilo v kateri koli državi EU, z izjemo Slovenije.

Golob in njegova vlada so sicer že dlje časa tarča obtožb o povezavah s slovensko postkomunistično elito. Znano tako je, da so politične elite, zlasti pa tajne službe, ki so obstajale še v času, ko je bila Slovenija del komunistične Jugoslavije, ohranile pomemben vpliv tudi v neodvisni Sloveniji po letu 1991.

Po mnenju mnogih tujih opazovalcev naj bi nekdanja komunistična elita in visoki predstavniki nekdanjih tajnih služb uspeli prevzeti nadzor nad velikimi deli slovenskega političnega sistema, pravosodja, bančnega sistema in medijskega trga prek mreže korupcije in premoženja, zgrajenega še v času komunizma.

Vendar tranzicijska levica obvlada vse strukture v državi. V trenutku, ko so se v javnosti začele pojavljati informacije o domnevni korupciji na strani vlade pod vodstvom Robert Golob, se je fokus razprave nenadoma preusmeril. Namesto vprašanj o odgovornosti in morebitnih nepravilnostih znotraj oblasti je v ospredje stopila zgodba o tujih operativcih in domnevnih povezavah opozicije z izraelskim podjetjem Black Cube.

Slovenska obveščevalno varnostna agencija je bila uporabljena za to, da je javnosti predstavila, kako naj bi izraelsko podjetje sodelovalo z opozicijo, kar je čista izmišljija. Ob tem ostaja ključno dejstvo: konkretni, preverljivi dokazi, da bi Black Cube izvajal prisluškovalne operacije v Sloveniji v korist opozicije, niso bili javno predstavljeni. Niso bili, ker jih ni. Stvar je še toliko bolj neverjetna, ker podjetje Black Cube nikoli ne sodeluje s političnimi strankami, kaj šele, da bi sodelovalo v volilnih kampanjah.

Najbolj zastrašujoče pa je, da svoje vloge v posnetkih, povezanih z domnevno korupcijo, ni nihče od vpletenih zanikal. Nasprotno, župan glavnega mesta Ljubljane je zoper odvetnico Nino Zidar Klemenčič napovedal celo tožbo, kar samo po sebi potrjuje, da ima on posnetke za resnične. In zakaj jih ima za resnične? Premislimo.

A kar je še bolj neverjetno: do danes, tri tedne od teh dogodkov, se na Policiji ni nihče še začel ukvarjati z vsebino posnetkov. Policija ni zaslišala nikogar od udeleženih v domnevno koruptivnih dejanjih, še več: nikogar ni niti kontaktirala. To je neverjetni unikum v EU: ni je namreč države v Zvezi, kjer bi se lahko takšne stvari ignoriralo.

Teden pred volitvami so tako večinski mediji – skupaj s predsednikom vlade Robertom Golobom – opozicijo obtoževali veleizdaje, češ, da je najela neko izraelsko podjetje. Vse to z namenom vplivati na volitve.

marca so bile tako volitve, ki so prinesle neodločen rezultat. Opozicija ima več poslancev od sedanje pozicije, a premalo, da bi sestavljala vlado. V tem trenutku je v Sloveniji pad položaj. Kaj bo, se ne ve. (To je bilo pisano pred 10. 4. 2026, ko je bil izvoljen predsednik DZ, op. B. M. Turk)

A ob volitvah se je odkrilo še nekaj hujšega. Prišlo je namreč do grobih kršitev. 10 odstotkov volivcev v Sloveniji voli na predčasnih volitvah. Največ jih je v prestolnici v Ljubljani. Že med prejšnjimi volitvami so se pojavljali očitki, da predčasna volišča niso ustrezno nadzorovana in da do oddanih glasovnic lahko pristopajo nepooblaščene osebe. Na volitvah 2026 pa se je situacija še poslabšala. Vsa predčasna volišča v prestolnici so združili v eno, kar je a priori nezakonito. Ne glede na opozorila strokovnjakov, so pri tem vztrajali.

Premierjeva žena Tina Gaber Golob (Foto: Bobo)

Kdo je imel vse vpogled v oddane glasovnice, najbolj pove twitt soproge predsednika vlade, Tine Gaber-Golob. Ta je 22. marca, ko vlada popolni volilni molk, twittnila tole: “Ne kaže nam dobro, nujno vas potrebujemo, analiza predčasnega glasovanja kaže, da v mestnih centrih ni dovolj glasov.” To je spet brez precedenčen unikum. Žena predsednika vlade je namreč razpolagala s podatki o predčasnem glasovanju, v skladu s tem pa tudi ukrepala. Ko so bile volitve zaključene, se je izkazalo, da je posedovala pravilne informacije. Volilna udeležba v prestolnici je bila namreč občutno nižja kot prejšnja leta.

Naprej: v državi je bilo na dan volitev kar 40 nezakonito imenovanih zastopnikov (tako imenovanih sodnikov) znotraj okrajnih volilnih komisij. Takšno stanje zato pomeni, ne le kršitev zakona (ZVDZ), ampak tudi sistemsko nepravilnost pri imenovanjih.

V Argentini živi najmočnejša slovenska diaspora na svetu. Šteje približno 50.000 članov. So potomci generacije, ki je leta 1945 pobegnila iz Slovenije pred komunizmom. Več kot polovica, to je 20. 000 jih sploh ni dobila glasovnice, čeprav redno volijo na vsakih volitvah.

In še: v državi je veliko neažuriranih volilnih imenikov. V njih so kot volivci zapisane osebe, ki so že zdavnaj mrtve. Podoben primer je v Srbiji Aleksandra Vučića: spomnimo samo, da mednarodna javnost prav zaradi tega oporeka veljavnost oz. legitimnost tamkajšnjih volitev. Nadalje: Računalnik Državne volilne komisije, kjer se obdelujejo vsi podatki o volitvah v državi, je sprva kazal prednost opoziciji. Potem se je pozno ponoči »pokvaril«. Ko so ga popravili, pa je bila v prednosti vladajoča koalicija.

DVK. Foto: Demokracija

Zato glavna opozicijska stranka, ki jo vodi Janez Janša, opozarja, da vzrok izpada ni bil jasno pojasnjen, njegova časovna umestitev pa vzbuja dvom o naključnosti. V času izpada javnost in deležniki niso imeli dostopa do podatkov, kar je začasno onemogočilo neodvisno preverjanje rezultatov. Po njihovem mnenju to ustvarja objektivne okoliščine za dvom v zakonitost in legitimnost volilnega procesa, dokler zadeva ni strokovno in neodvisno razjasnjena.

Zato predlagajo izvedbo forenzične preiskave ob sodelovanju strokovnjakov, ki jih lahko predlagajo vse parlamentarne stranke, vključitev zunanjih ekspertov za kibernetsko varnost ter popoln dostop do vseh relevan