»Zgodovina slovensko-italijanskega območja zahteva celovito obravnavo«

Profesorica Marta Verginella se veliko posveča socialni zgodovini, spominskim, nacionalnim in ženskim študijam. Več raziskav je posvetila tudi prvi in drugi svetovni vojni, gibanju TIGR in še bi lahko našteval, kar pomeni, da je spekter njenih tematik izjemno širok.

Že njena diplomska naloga iz leta 1984 z naslovom Družina v Dolini pri Trstu nakazuje, da ji je zelo pri srcu zakoreninjenost našega človeka v lastno zemljo. Sama pravi, da jo zanima brati globalno v lokalnem in lokalno v globalnem in da jo je raziskovalna pot vodila od mikro- do transnacionalne zgodovine. Njen raziskovalni prostor je severnojadranski, in kot je izjavila sama, se ne bi mogla odreči morju. Že desetletja je namreč gostujoča profesorica po Evropi in ZDA (Hamburg, Neapelj, Valencia, Lizbona, Madrid, New York itd.) in najraje obiskuje mesta, ki ležijo ob morju.

Ena od letošnjih maturitetnih nalog se je naslonila na zapis o fašističnem režimu, ki si ga objavila v Primorskem dnevniku oktobra 2022, kar je nedvomno priznanje tvojemu delu in dokaz aktualnosti tematik, ki jih obravnavaš.

Novica me je presenetila in razveselila. Obudila sem spomine na pisanje maturitetne naloge in na zanos, s katerim sem izbrala zgodovinsko temo o razmerju med Cerkvijo in državo v Italiji. Upam, da so se tudi letošnji maturanti in maturantke lotili zgodovinske teme pripravljeni in z zadoščenjem.

V vojnem dnevniku Bruna Trampuža z naslovom Suha pašta, pesek in bombe, ki je bil preveden tudi v italijanščino, nazorno prikazuješ, kako mali ljudje vstopajo v zgodovino.

Poleg mikrozgodovine me je po koncu študija v Trstu pritegnil biografski pristop. Zapiski in dnevnika Bruna Trampuža so mi ponudili nadvse dragoceno avtobiografsko gradivo, ki mi je omogočilo osvetliti manj znano plat primorske zgodovine druge svetovne vojne, in sicer vojskovanje vojakov slovenske narodnosti v italijanski vojski v severni Afriki in njihov prehod iz britanskega ujetništva v partizanske vrste. Poglobila sem se v doživljanje tržaškega Slovenca, ki se je soočil s fašizmom, konfinacijo, z vpoklicem v vojsko in vojskovanjem v severni Afriki, ter pokazala, kako se je njegova identifikacija spreminjala glede na politični, ekonomski in socialni kontekst. Nacionalizem podrazumeva homogene skupnosti in enoznačne identitete, a ko se zagrebemo pod površino nacionalnih identifikacij, najdemo številna dvoumja in protislovja, ki jih zgodovinopisje večkrat prezre.

Redno se posvečaš zgodovini narodnostno mešanih območij. Ena tvojih najbolj odmevnih knjig o tej tematiki je Il confine degli altri – Meja drugih, ki je najprej izšla v italijanščini, potem še v slovenščini in hrvaščini, njen podnaslov pa je dovolj zgovoren, saj se glasi Primorsko vprašanje in slovenski spomin. Kaj si hotela z njo dokazati?

To knjigo sem napisala iz odpora do manipulacij in zamolčevanj, ki si jih je privoščila in si jih še vedno privošči italijanska politika. Z njo sem želela opozoriti širšo italijansko javnost na dejstvo, da ob italijanski vzhodni meji obstaja tudi slovenska zahodna meja, da se nasilja in travm, ki jih je doživela ena stran, ne da obravnavati brez upoštevanja nasilja in travm druge strani oziroma preostalih, ki so prebivali na multietničnem ozemlju. Skratka, da zgodovina 20. stoletja slovensko-italijanskega območja, ki je pripadala različnim državam, zahteva celovito obravnavo. Pri tem še vedno vztrajam in zato ravnokar urejam monografijo, ki bo konec leta izšla pri založbi Centralne evropske univerze na Dunaju. Njen fokus je na komparativni obravnavi nasilja in povojnih travm 20. stoletja na severnovzhodnem Jadranu.

Ena tvojih najbolj odmevnih knjig nosi naslov Užaljeno maščevanje, pred kratkim pa je izšel tudi njen italijanski prevod z naslovom La memoria dimezzata, o katerem je profesor Jože Pirjevec zatrdil, da bi moral biti obvezno branje v italijanskih višjih šolah. Knjigo si napisala skupaj s kolegoma Urško Sterle in Otom Lutharjem, v njej pa ste zbrali pričevanja slovenskih internirancev v italijanskih fašističnih taboriščih. Številne je ta knjiga šokirala.

Upam, da bo našla pot do čim večjega kroga italijanskih bralcev in bralk. Knjiga je sad skupnega večletnega ukvarjanja s tematiko fašističnih taborišč in spomina nanje. Z Otom Lutharjem in Urško Strle smo si razdelili raziskovalno delo, tako da smo sistematično proučili že objavljene slovenske, italijanske in mednarodne študije na to temo. Intervjuvali smo zadnje pričevalce in pričevalke, ki so doživeli internacijo in konfinacijo, izbrskali že objavljene spomine in dnevnike, odšli na teren v kraje, v katerih so bila taborišča. Zavedali smo se, da je bilo veliko že opravljenega, a tudi, da je taboriščna izkušnja ostala v zatišju. Zato smo napisali metodološko in epistemološko podprto študijo, ki naj bi širši javnosti razgrnila vse vidike življenja v Mussolinijevih lagerjih in spominjanje nanje.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.