ARTICLE AD

V tržaškem podzemlju so odkrili novega požrešnega prebivalca, za katerega strokovnjaki pravzaprav ne vedo, kako se je sploh prikradel do sem. Gre namreč za sladkovodnega polža Potamopyrgus antipodarum, ki je doma na Novi Zelandiji.
Z otoške tihooceanske države so ga morda s sabo nehote pripeljale novozelandske vojaške enote, ki so prve dni maja leta 1945 prispele v Trst med osvobajanjem mesta. Morda pa je iz drugih delov sveta sem prilezel kasneje. Novozelandski polž velja namreč za eno najbolj invazivnih vrst, kar jih je človek razširil po različnih celinah.
Strokovnjaki pa so zdaj ugotovili, da je vztrajnega mehkužca pot povedla še do ne ravno najbolj čistih vod Terezijanskega vodovoda, ki so ga v času habsburške monarhije zgradili pod Trstom. Prisotnost polža so potrdili slovaški in nemški raziskovalci med izvajanjem projekta o podzemni favni. Pri študiji sodelujejo tržaški Naravoslovni muzej, Oddelek za vede o življenju Univerze v Trstu in jamarsko društvo Società Adriatica di Speleologia, so sporočili z Občine Trst.
Strokovna ekipa še točno ne ve, kako naj bi prisotnost tujerodne vrste vplivala na tržaške podzemne vode. Sklepajo sicer, da se polž v tako ekstremnih razmerah ne bo mogel več kot toliko razmnoževati. Tam globoko pod zemljo nima na voljo niti posebne biotske raznovrstnosti, ki bi jo lahko spodnesel ali ogrozil.
Nenavadno požrešen
Čeprav na prvi pogled učinkuje zelo nedolžno, je namreč ta vodni polžek znan po tem, da lahko zunaj svojega domačega okolja doseže gostoto do pol milijona primerkov na kvadratni meter. Zaslovel je tudi kot posebno nenasitna žival. V številnih vodotokih po svetu si je namreč uspel izključno zase zagotoviti tudi do tri četrtine razpoložljivih hranilnih snovi, kar je povzročilo zmanjšanje prisotnosti drugih živalskih vrst in ribje populacije, so pojasnili v sporočilu za medije. V nekaterih primerih se je mehkužec razmnožil celo do take mere, da so preštevilni polžki zamašili cevi in filtrirne sisteme.
Strokovnjaki ocenjujejo, da je raziskovanje zdaj nujno potrebno razširiti še na druge bližnje vodotoke, da bi bolje spremljali prisotnost te vrste in se izognili neprijetnim presenečenjem.