To je bilo nekoč prvo, kar si naredil, ko si prišel domov – zdaj to delajo redki

Obstaja preprost, skoraj obredni trenutek, ki je nekoč zaznamoval prihod domov. Naredil si ga skoraj brez razmišljanja. Po dolgem dnevu v službi, šoli ali po opravkih je bil to prvi stik s toplino doma. Danes pa je ta navada skoraj izginila. Govorimo o sezuvanju čevljev in preobuvanju v copate.

Ob prihodu domov je ta gesta pomenila največ

V nekaterih gospodinjstvih je to še vedno samoumevno, a mnogi, zlasti mlajše generacije, tej vsakodnevni gesti ne pripisujejo več pomena. Pa vendar gre za več kot le za skrb za čistočo tal – gre za simbol prehoda, spoštovanja prostora in celo za tihi ritual, ki je pomenil: “Tukaj sem varen.”

Preobuvanje kot znak spoštovanja do doma

Higienski vidik nekoč in danes

Pred desetletji je bila preobutev skoraj svetinja. Ulice niso bile asfaltirane, podeželske poti so bile blatne, mestne ulice prašne. S seboj si prinesel drobce zunanjega sveta – zemljo, kamenčke, sneg, listje. S sezutjem čevljev si dal vedeti, da dom ni le prostor za počitek, ampak svet prostor, kjer velja drugačen red.

Današnji svet je tehnično bolj čist. Tla so tlakovana, avtomobili vozijo povsod, zunaj ne hodiš več po blatu, ampak po betonu. A kljub temu, z vsakim korakom po pločniku v copatih iz trgovine prineseš delce težkih kovin, ostanke gum, pasjih iztrebkov in mikroorganizmov, ki jih s prostim očesom ne vidiš.

Zato je sezuvanje danes morda še pomembnejše kot nekoč.

Psihološki pomen copatov

Obuvanje copat ima več dimenzij. Ne gre zgolj za mehansko zamenjavo obuvala. Gre za preklop. Tam zunaj si pod vplivom pravil, urnikov, šefov, prometa in pritiska. Notri pa si na svojem. Copati so bili most med tema svetovoma. Ko si si jih obul, si si oddahnil. To je bil trenutek, ko si postal ti.

V marsikateri slovenski družini je bilo sezuvanje celo znak spoštovanja. V gosteh nisi hodil z obutvijo, razen če ti je bilo to izrecno dovoljeno. Vlastniki doma so ti ponudili čiste copate, pogosto še z oznako “gost”, kar je bil znak dobrodošlice in gostoljubja.

Zakaj je navada izginila?

Hiter življenjski tempo briše rituale

Današnja dinamika življenja stremi k učinkovitosti. Dom ni več le prostor za umik, temveč pogosto tudi pisarna, fitnes, kavarna, studio in skladišče. Meje med zunaj in znotraj se brišejo. Ljudje prihajajo in odhajajo večkrat na dan, pogosto z rokami polnimi vrečk, otrok, torb. Sezuvanje se jim zdi nepraktično.

Mnogim se zdi celo nepotrebno. Menijo, da tla niso umazana, ali pa jih preprosto ne moti, če se po hiši hodi z obutvijo. Nekateri obiskovalci se celo užalijo, če jih gostitelj prosi, naj se sezujejo – to razumejo kot poseg v njihovo avtonomijo ali neudobje.

Copati niso več “modni”

Pogled v police trgovin z obutvijo pokaže, da je ponudba copat danes skromnejša. Klasični modeli z vezenimi cvetovi, ki so jih imele babice, se zdijo marsikomu zastareli. Copati so postali nekaj, kar povezujemo s starejšimi ali z bolnišnicami, ne pa z mladimi in trendom. V mnogih domovih sploh nimajo več copat.

Namesto njih ljudje nosijo nogavice, japonke, športne natikače ali preprosto ostanejo v čevljih.

Kaj s tem izgubljamo?

Čut za prehod med zunanjim in notranjim svetom

Običaji imajo funkcijo – postavljajo meje. Tako kot molitev pred jedjo ni nujna za prebavo, pa vseeno daje obroku poseben pomen, tudi sezuvanje ni pogoj za življenje, a mu doda pomen. To je dejanje, ki jasno označi: zdaj sem doma.

S tem ko preskočimo takšne malenkosti, izgubljamo občutek za prehode. Svet postaja ena sama kaotična enota, v kateri ni več jasnih ločnic. Te pa so ključne za psihično ravnovesje.

Vzdrževanje reda in spoštovanje prostora

Vsak, ki redno čisti tla, ve, kako hitro se vanje zažre umazanija s podplatov. Ne gre le za estetski ali higienski vidik. Gre za odnos do prostora. Spoštovanje, ki ga izražamo s tem, da ne prinašamo zunanjega v notranjega, je oblika skrbi. Kjer skrb izgine, pogosto z njo izgine tudi pripadnost.

Tla, po katerih hodimo v copatih, so drugačna od tistih, ki jih pohodimo v čevljih. Mehkejša, tišja, varnejša.

Zanimiva antropološka podoba slovenskega copata

Od domačih šolnov do filcanih copat

Slovenski copati imajo svojo zgodovino. Na podeželju so si ljudje izdelovali preproste »šolne« iz usnja ali starega filca. V zimskem času so tople copate izdelovali iz ovčje volne. Nekatere gospodinje so jih šivale iz starih odej. Vsak par je bil unikaten, domač in pogosto tudi darilo ob praznikih.

V mestih je bil običaj, da so otroci copate prinesli tudi v šolo ali vrtec. S tem se je navada preobuvanja prenesla iz doma tudi v javni prostor. Danes pa marsikateri šolar hodi v telovadnici in razredu v istih supergah kot po ulici.

Copat kot simbol domačnosti

V slovenskih pregovorih ni veliko omemb copat, a v ljudski kulturi imajo pomembno vlogo. Rek »Pod mojo streho se hodi v copatih« ne pomeni le pravila, temveč vzpostavlja hierarhijo odnosa do prostora in spoštovanja meja. Prav tako izraz »biti copata« nosi konotacijo udomačenosti in – zanimivo – pasivnosti, kar pomeni, da je copat postal simbol vdanosti domačemu redu.

Bi lahko navado ponovno obudili?

Otroci posnemajo odrasle

Najmočnejši način prenosa navad je zgled. Če se odrasli sezuvajo in obujejo copate, bodo to počeli tudi otroci. Če pa odrasli stopajo skozi stanovanje v supergah, bodo otroci razumeli, da je to normalno.

Nekateri vrtci še danes ohranjajo red z “vrečko za copate” in to je lahko izhodišče za širšo kulturo, ki otroka uči reda in spoštovanja. Tudi doma pa lahko preprosto pravilo, da se copati obujejo takoj pri vhodu, hitro postane rutina.

Estetika in udobje nista izključeni

Copati danes niso več le topi in mehki. Obstajajo modeli, ki so estetski, lahki, pralni in narejeni iz naravnih materialov. Če bi ponudba sledila trendom, bi lahko postali celo del mode – tako kot so postale volnene nogavice, lesene deske ali emajlirane posode.

Morda je čas, da copati doživijo svojo »renesanso« – ne kot nuja, ampak kot estetska in kulturna izbira.

Če bi vsi začeli s tem, bi bil vsak dom bolj domač

Majhne geste imajo moč. Sezuti čevlji in topli copati niso le udobje za stopala, temveč tudi za dušo. Spominjajo nas, da imamo prostor, kjer ni treba biti pripravljen na vse. Prostor, kjer se lahko sprostiš, usedeš in si samo svoj.

Vožnja v natikačih je lahko nevarna in poletna sproščenost, ki lahko vodi v nevarnost

Objava To je bilo nekoč prvo, kar si naredil, ko si prišel domov – zdaj to delajo redki se je pojavila na Vse za moj dan.