.png)
4 hours ago
22
ARTICLE AD
Ko ima otrok izbruh jeze, se staršem pogosto zdi, kot da je pred njimi majhen orkan. V trenutku, ko se pojavi kričanje, solze ali metanje predmetov, je težko ohraniti mirno glavo. Marsikatera mama ali oče se ujame v krog kričanja nazaj ali popuščanja, samo da bi se nevihta končala. A prav ti odzivi lahko otroku nehote pokažejo, da z jezo doseže, kar želi. Ključ je v tem, da ostanemo mirni in s svojim vedenjem pokažemo, kako se je s čustvi mogoče spopasti na zdrav način.
Otrokova jeza pogosto ni osnovno čustvo, temveč preobleka za nekaj globljega – lahko gre za žalost, strah, razočaranje ali občutek nemoči. Če na izbruh ne gledamo kot na napad, temveč kot na signal, da se nekaj dogaja, lažje stopimo korak nazaj. Že preprost stavek, kot je: „Vidim, da si razburjen,“ otroku sporoča, da ga slišimo in razumemo. To je pogosto dovolj, da se počuti varnega.
Med samim izbruhom pogovor preprosto ne deluje. Otrok vas v tistem trenutku ne sliši in ne more razumeti razlage. Zato je bolje, da mu daste prostor, da se umiri. Če se vi odzovete s kričanjem, se bo njegova jeza le še okrepila. Ko pa ostanete mirni, pokažete, da se je s čustvi mogoče spopasti drugače – in otroci se največ naučijo prav iz našega zgleda.
Kaznovanje v afektu je še ena past, v katero starši pogosto padejo. Ko smo razburjeni, hitro izrečemo besede ali obljube, ki jih pozneje obžalujemo. Veliko bolje je počakati, da se vsi skupaj pomirite, in se šele nato odločiti, ali in kakšne posledice so potrebne. Tako se otrok nauči, da so meje postavljene premišljeno in z ljubeznijo, ne iz jeze.
Ko se strasti poležejo, se odpre priložnost za pravi pogovor. Takrat lahko mirno vprašate: „Si bil žalosten zaradi nečesa, kar se je zgodilo v šoli?“ ali „Te je kaj prestrašilo?“ Če poslušate brez prekinjanja, bo otrok lažje zaupal, kaj ga teži. S tem pa ga učite, da so čustva nekaj normalnega in da jih lahko izrazi na beseden, ne le na izbruh.
Najpomembneje pa je, da se spomnimo, da cilj ni samo ustaviti en sam izbruh, temveč otroka postopoma naučiti, kako se z jezo in frustracijami spopasti na zdrav način. Vsaka takšna situacija je priložnost za učenje, za gradnjo otrokove samozavesti in občutka, da ga starši razumejo. Popolnost ni potrebna – dovolj je, da mu damo občutek varnosti, poslušanja in podpore.
Foto: Pexels
Morda vas zanima tudi
Objava Otroški izbruhi jeze: Kaj storiti (in česa nikoli ne početi) je bila najprej objavljena na Portal24.
English (US)