.png)
3 hours ago
27
ARTICLE AD
Če boste na zemljevidu iskali Mutare, boste ugotovili, da to ni hrvaški otok, kot si je izmislila hrvaška stripovska umetnica Anamarija Kvas, ampak mesto v Zimbabveju. Mutare so namreč izmišljen otok, ki pa ima vse specifike klasičnega dalmatinskega otoka. Mladi svoje prihodnosti na njem ne vidijo in se raje odseljujejo, življenje pa poteka počasi in predvidljivo. Majhna skupnost, ki na njem živi, predstavlja hkrati varnost in domačnost, kot tudi ujetost in konservativnost. V stripu se v takšno okolje po nekaj letih življenja v večjih mestih na celini, vrne ena od protagonistk, ki s seboj prinese svež veter, ki povsem očara nikoli odseljeno Luko. Skozi več kot sto strani se nato razvija intimna zgodba, ki temelji na odkrivanjih novega, ponovnih odkrivanjih že znanega in neskončnih pogovorih o življenju v soju zvezdnatih noči, ki minejo kot blisk, tako kot branje tega albuma.
Anamarija Kvas sicer prihaja iz manjšega kraja blizu Rijeke in se poleg stripa ukvarja še z ilustracijo, grafiko in novimi mediji. V preteklih dveh letih smo jo lahko videli kot del projekta Women Power in Comics, je pa tudi članica kolektivov Random Factor in BROS 4EVER. Pomaga organizirati tudi OHOHO festival stripa in ulične umetnosti, ki bo septembra ponovno potekal v prostorih AKC Medika v Zagrebu. Do sedaj je prejela že več nagrad, sodelovala pri več kot štiridesetih skupinskih in štirih samostojnih razstavah. Na vprašanja v zvezi s svojim debitantskim albumom je odgovorila avtorica sama:
Kako bi opisala strip Mutare?
Mutare je zgodba, ki zrcali življenje na hrvaških otokih. Prikazuje tisti del leta, ko tam ni ničesar, razen golih sten in burje, zgolj nekaj živih duš na obali, a hkrati tudi topli del leta, ko tam vladajo gneča, prijateljstva, ki se razbijajo in se vračajo kot valovi, prve ljubezni, ki se jih spomnimo najdlje. Prevprašuje obstanek in odhod, odločitve, s katerimi se mladi soočajo, lepote in vrednote življenja na otoku, pa tudi izzive in prelomnice. Gre za zgodbo o osebni transformaciji in preobrazbi družbe, prilagajanju in iskanju gonilne sile za pozitivne spremembe.
Kako je prišlo do tega v resnici diplomskega dela?
Navdih za svoje delo pogosto najdem v intimnih, zaprtih okoljih. Na teh na videz “nepomembnih” mestih, kjer me zanima, kako izgleda vsakdan, kako ga preživlja slehernik, pa tudi kako sam oblikuje skupnost. Pritegnil me je način življenja na hrvaških otokih, zaradi katerega sem oblikovala zgodbo, ki raziskuje njihovo stvarnost in kompleksnost. Tove Jansson [avtorica strip Mumini, op. a.] me je izjemno navdihnila z besedami: “Otok se lahko tujcem zdi strašljiv. Tam je vse, vsak ima na njem svoje zaprto, varno in tudi samozadostno mesto. Med njegovimi obalami vse funkcionira v skladu z rituali, ki so, zaradi ponavljanja, trdni kot stene, a se hkrati premikajo skozi svoje dni muhasto in lagodno, kot da bi se svet končal na obzorju.” (Jansson, The Summer Book, Helsinki: Bonnier, 1972).
Kaj si morala zaradi mentoričinih komentarjev najbolj spremeniti?
Mutare sem delala pod mentorstvom profesorice Mirjane Vodopije in somentorstvom docentke Irene Jukić Pranjić. Obe sta k temu delu veliko doprinesli, za kar se jima zahvaljujem. Največ smo delale na jasnosti zgodbe, scenarij smo prebirale znova in znova; ravno komentarji tipa “tega ne razumem” najbolj pomagajo, da se lahko na zgodbo pogleda tudi z drugega kota in dodela tako, da teče jasneje. Kar se tiče risbe, smo pogosto zamenjale razporeditev kvadratkov, položaje teles in gestikulacijo likov, dodajale dramatičnost, ponekod tudi na več straneh, da bi dosegle jasnost, o kateri govorim.
Koliko ste se na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu sploh učili o stripu?
Ogromno sem se naučila na seminarju z naslovom Strip, ki ga vodi Irena Jukić Pranjić, ustanovila ga je pa Ines Krasić. Veliko mi je dal tako v risarskem, kot v teoretskem smislu, posebej veliko pa so mi pomenila predavanja, na katerih so gostovali lokalni avtorji. Po idealnem scenariju bi želela, da bi obstajal poseben oddelek za strip. O kvaliteti in značaju tega seminarja sicer najbolje govorijo prav sama dela, ki jih lahko preberete v fanzinu Škola hodanja ali v fantastičnih diplomskih delih diplomantov kot sta Apolonija in Agata Lučić ali Mihael Bađun.
Je to tvoj prvi stripovski album?
Prvi tega formata, drugi je v pripravi. Prvi krajši strip sem objavila v OHOHOzinu #3 na temo ljubezenskega trikotnika, z objavljanjem pa sem nadaljevala tudi v njegovih naslednjih številkah. OHOHO me je na nek način uvedel v svet stripa. Poleg tega sem stripe objavljala še v Fibrinem Godišnjaku 2023, webzinu Komikaze, nemškem Snail Eye, švedskem CBA, nedavno tudi v Stripburgerju, prav kmalu pa bom tudi v Prefiksu.
Koliko zgodb v zvezi s to zgodbo je do danes že nastalo?
Tu je, seveda, Osmi poverjenik, roman Renata Baretića. Nekaj podobnega se dogaja tudi v Otoku Aldousa Huxleya (prav to knjigo bere glavna protagonistka Mutar v prvem poglavju). Ko govorimo o stripih, mi takoj pade na pamet La isla Mayte Alvarado in posebej v kontekstu menjavanja letnih časov Ekvinokcij Cyrila Pedrose. Poleg tega moram obvezno omeniti še videoigro Oxenfree, ki jo je razvil in izdal Night School Studio. Lahko dodam še pesem? Beach House – On the Sea.
Kaj ti v tem stripu predstavljajo barve?
Z barvami sem hotela še najbolj predstaviti atmosfero, različni toni predstavljajo različne dele leta. Zima je hladna, ko pa se začne približevati poletje in z njim drama, vse postane intenzivnejše, posebej rdeča barva.
Zakaj si izbrala prav oranžno in modro, ne pa tudi drugih barv?
V principu gre pri teh dveh barvah za komplementarni kontrast, ki je zelo ugoden in hkrati odgovarja resnični tonaliteti morskega pejsaža. Obstaja neka posebna niansa modre, ki se pojavi, ko sonce zaide, takoj zatem, ko se na obzorju raztopi oranžna; ko je vse zatem nekje med modro in sivo, se prižgejo luči in ta topla oranžna barva se vrne in zaokroži popolno harmonijo. To vzdušje se me vedno malo dotakne, malo je nostalgično. Ta občutek sem še posebej želela vnesti v knjigo.
Zakaj si si otok izmislila?
Hotela sem ustvariti zrcalno resničnost, nekaj podobnega kot je otok Trečić v romanu Renata Baretića, kjer je vsako naselje simbol zase in ima svoje mesto v kontekstu zgodbe. Izmislila sem si tudi lastno ustno izročilo, povezano z otokom, ki je navdihnjeno z resničnimi zgodbami iz Dalmacije. Otok Mutare je mirna lokacija, na kateri se ne dogaja prav veliko, razen da se tam pojavljajo nevihtni vetrni vrtinci šijuni, ki imajo v tem primeru metaforično vlogo in prikazujejo probleme otoka skozi naravne nesreče. Na Mutare lahko pravzaprav gledamo kot na svojevrstno legendo. Ne obstaja, ampak bi lahko, ali pa je morda nekoč že obstajal?
Od kod prihaja ime za otok?
Mutare po latinsko pomeni transformacija, na kar nakazuje že metulj na naslovnici. Glavna stvar v zgodbi je koncept spremembe, tako da je bilo odločilnega pomena, da to komunicira že mesto dogajanja.
Ena od glavnih junakinj malo spominja nate, je to slučajno, ali gre za tvoj alter ego?
Mislim, da v vse, kar delaš, vstavljaš del sebe, kar ni vedno zavedno. No, sčasoma sem se začela vse bolj počutiti, kot da jaz postajam liki, ki jih ustvarjam, namesto, da bi oni postali jaz. Dokler mi nad glavo še vedno letijo v obliki idej, si predstavljam, kako se z njimi pogovarjam, sprehajam, izvajam majhne rituale. Ni ravno alter ego, gre bolj za občutek, kot da se poznamo že res dolgo.
Barve: barven
Število strani: 148
Vezava: trda
Pia Nikolič
English (US)