Še en korak nazaj v SFRJ: Država bi nacionalizirala SIJ

Družba Slovenska jeklarska industrija (SIJ), sicer v lasti ruskih lastnikov (večinski lastnik je ruski oligarh Andrej Zubicki), je že dolgo v težavah. Pred kratkim so celo sklenili, da bo bilančni dobiček družbe v vrednosti 64,9 milijona evrov ostal nerazporejen. Dve družbi v skupini SIJ sta medtem dosegli dogovor z bankami o zagotovitvi dodatne likvidnosti v vrednosti 25 milijonov evrov, a družba še vedno potrebuje 100 milijonov evrov svežega kapitala, da se izogne stečaju. Rusom pa očitno na pomoč prihaja princ na belem konju v obliki Golobove vlade – Finance poročajo, da je Žiga Debeljak, predsednik SDH, lastnikom predstavil načrt “reševanja”, po katerem bi slovenska država oziroma SDH postala večinska lastnica zgubaške družbe. Očitno smo le še korak stran od ljudskih zadrug in kolhozov. 

Skupina SIJ (Slovenska industrija jekla, d. d.) je sicer največji slovenski proizvajalec jekla in v samem vrhu proizvajalcev nerjavnih in specialnih jekel v Evropi. Metalurška dejavnost skupine združuje 26 družb, od tega jih ima 22 sedež v EU. Družba je bila v preteklosti tudi lastnik Perutnine Ptuj, ki jo je konec leta 2018 prodala družbi Myronivskyi Khliboprodukt (MHP) v lasti ukrajinskega milijarderja Jurija Kosiuka. Družba je v težavah že dlje časa,  še preden se je začela vojna v Ukrajini, ki je njene težave še poglobila, stanje pa je tako resno, da so ogrožena tudi delovna mesta. Država (Republika Slovenija) je sicer pred SDH pomemben solastnik družbe, večjega vpliva na delovanje družbe pa do zdaj ni imela, čeprav ima SDH 25 odstotkov delnic. To velja pripisati pripisati odličnim odnosom, ki naj bi jih 72,22-odstotni lastnik – ruski oligarh Andrej Zubicki – v preteklih letih njegovega delovanja v Sloveniji stkal s pomembnimi odločevalci tako v politiki kot v gospodarstvu. Očitno tako dobre, da ga bo zdaj politika reševala z davkoplačevalskim denarjem.

Šef SDH Žiga Debeljak, državni gospodarstvenik, ki so se ga kitajski lastniki Gorenja znebili takoj po prevzemu, naj bi torej po poročanju Financ pred dnevi ruskim lastnikom, vodstvu in nekaterim predstavnikom bank upnic predstavil svoje scenarije reševanja, po katerih naj bi država postala lastnik celotne skupine ali pa delov, ki ga zanimajo za vključitev v državni obrabni holding. Država bi torej od Rusov odkupila celotno zgubaško industrijo, ki že leta “prideluje” neto bilančne izgube. Letos so pridelali 23,8 milijona evrov izgube.

Obrat Acroni Jesenice v lasti SIJ (Foto: STA)

Scenariji “nacionalizacije”

Po načrtu, ki ga predstavljajo v Financah na podlagi neuradnih virov, mora večinski lastnik, družba Dillon (v lasti Zubickega), najprej SIJ vrniti posojilo v vrednosti 60 milijonov evrov glavnice. Skupina SIJ je v zadnjem letnem poročilu do vseh povezanih oseb izkazovala za skupaj 64 milijonov evrov terjatev, 2,5 milijona evrov več kot konec leta 2023. Če bi Zubicki posojilo vrnil, bi nato moral zagotoviti še proporcionalni delež, 75 milijonov evrov dokapitalizacije, preostalih 25 milijonov evrov bi pristavil SDH oziroma davkoplačevalci. V Financah menijo, da ta scenarij ni zelo verjeten, saj Zubicki enostavno nima denarja.

Večinski lastnik SIJ Andrej Zubicki (Foto: SIJ Group)

Po drugem scenariju naj bi SDH od Dillona za en evro odkupila celotni SIJ. Tudi po tem scenariju bi Zubicki moral prej vrniti posojilo, kar je zopet manj verjetno, ker – kot rečeno – Zubicki denarja nima, poleg tega se postavlja vprašanje, kako bodo na to gledale banke upnice.

Slovenski nacional interesniki v SDH naj bi imeli še večjo ihto po nacionalizaciji podjetja tudi zato, ker jih je strah, da se bo kot kupec pojavil nemški Rheinmetall.

Bomo postopoma ponovno nacionalizirali vso zasebno premoženje in se vrnili na izhodiščno točko?

Leta 1991 smo se odločili, da bomo živeli v svoji državi, ki ne bo več z gospodarstvom upravljala po principih t. i. delavskega samoupravljana – kar je v resnici pomenilo, da je bilo vso gospodarstvo v lasti države, z gospodarskimi družbami pa so upravljali politični aparatčiki, podobni tistim iz kultne Netflixove serije Chernobyl. Videti je, da se vračamo v izhodiščno točko. Pojavlja se vse več tendenc, da se nazaj odkupi vso zgubaško industrijo, ki smo se je nekoč uspeli znebiti, potem ko je leta bremenila javne finance. Ponovno se pogovarjamo o popolni nacionalizaciji (oziroma zadrugizaciji) Tuša in Mercatorja. Še bolj je ta tendenca vidna v energetiki – v dopolnilni proračun za leto 2023 je bila vključen proračunski postopek za izplačilo okoli 185,13 milijona evrov majhnim delničarjem podjetij, ki distributirajo električno energijo (Elektro Ljubljana, Elektro Maribor, Elektro Celje, Elektro Gorenjska, Elektro Primorska) – gre za strateška podjetja, v katerih je država že imela večinski delež, a majhni delničarji (približno 20 odstotkov) še vedno predstavljajo prepreko za odločanje. Cilj je bil, da ti delničarji prodajo svoje deleže (kar imenujejo tudi “squeeze-out”), s čimer bi se lastništvo konsolidiralo v državnih rokah oziroma rokah SDH. Še pri enem podjetju, ki je v velikih težavah – zreškem Uniorju – so se na Ministrstvu za gospodarstvo in SDH pojavile interne ideje, da gre država v popoln odkup in postane stoodstotni lastnik podjetja, ki je v velikih finančnih težavah.

Pri tem je na dogajanje treba gledati skozi širšo prizmo slovenskega dojemanja ekonomije in gospodarstva. V letih okrog dva tisoč smo bili priča ideološkemu spopadu med dvema frakcijama: nacional interesniki oziroma nacional socialisti, ki jih je predstavljala Kučanova frakcija Forum 21, na drugi strani pa mladoekonomisti.

Nekdanji predsednik uprave Mercatorja Žiga Debeljak, bivši predsednik Foruma 21 Milan Kučan (Foto: sta)

Prva struja je zagotavljala močno vlogo države v gospodarstvu in aktivno upravljalsko vlogo državnih holdingov pri upravljanju družbe, druga struja je zagovarjala prostotržni kapitalizem, odprtost tujemu kapitalu in novim investicijam pa tudi naravnemu propadu zgubaških industrij, na pogorišču katerih bi nastale nove. Spopad ideologij je kulminirala v pivovarskih vojnah, ko sta se Pivovarna Laško in belgijski Interbrew borila za prevzem Pivovarne Union. Zmagali so Kučanovi nacioanal interesniki – Laško je prevzelo Union, socialisti pa so nato povsem potopili obe podjetji, na koncu je obe pivovarni za drobiž odkupil Heineken. Ljudje pa niso našli kavzalne zveze med državnim lastništvom in propadom, ki je bil poln kriminalnih zgodb, nesposobnosti in zgrešenega upravljanja. Pivovarske vojne so pomembno vplivale na psiho ljudi – politiki na levi so takrat ugotovili, da je nacionalsocialistična retorika v gospodarstvu zelo plodna avenija političnega prepričevanja, zato jo še danes s pridom uporabljajo. Razlika je le ta, da je Golobova vlada postopek popolne nacionalizacije državnega gospodarstva začela izvajati sistematično, z jasnim načrtom, da država postane največji igralec na trgu, predvsem pri ključnih industrijah, kot je energetika.

I. K.