Dr. Drago Jerebic: Tudi dva utrujena zakonca lahko imata “intenziven” odnos

Drago Jerebic je sprecialist zakonske in družinske terapije, ki že več kot dve desetletji znotraj Družinskega inštituta Bližina spremlja pare pri njihovih izzivih in jim pomaga skozi najtežje.

V pogovoru z njim smo se dotaknili tem, ki pogosto krojijo kakovost partnerskega življenja: zakaj imajo moški tako močno potrebo po spoštovanju in zakaj jih kritika žene stran, kako in zakaj se varanja pogosto začnejo prav v službi, kakšna je preventiva pred aferami ter zakaj je avtonomija obeh zakoncev temelj zdrave bližine. Beseda je tekla tudi o sodobnih fenomenih, kot je viralni posnetek »kiss cama« na Coldplayevem koncertu, ter o partnerskih delavnicah, ki so kot prostor preventive in “čustvenega wellnessa” za pare.

V odnose prinašamo tako dobre kot tudi slabe plati. Težava nastane, ko dobrega ne opazimo več in se osredotočimo samo na en sam problem. Zakaj imamo ljudje naravno težnjo, da se zadržujemo pri tistem, kar je narobe? 

Če imaš na primer droben kamenček v čevlju ali trn v koži, te to boli – in takrat ne razmišljaš o tem, da imaš zdravo hrbtenico ali da dobro slišiš. Vse tvoje misli se ustavijo pri tisti eni težavi. Podobno se dogaja tudi v odnosih: na terapiji pari pogosto povedo, da se vrtijo okrog ene same stvari, ob tem pa spregledajo, da je 95 ali celo 99 odstotkov med njima pravzaprav v redu. Na to pogosto opozorijo moški.

Zato je izjemno pomembno, da znamo videti celotno sliko. Da se vprašamo: ali svojega partnerja sploh pohvalim? Pohvala je namreč lahko kot blagoslov – kot klic dobrega nad sozakonca. In prav to v odnosu pogosto najbolj potrebujemo.

Če je za žensko blagoslov, da ji je mož čustveno blizu, kaj pa pomeni blagoslov za moškega?

Konflikt je vedno lažje razrešiti, ko se mož počuti, da ga žena vidi v njegovem trudu.

Zanj je to, da ga žena vidi, ceni in spoštuje. Da ga zna pohvaliti in ne gleda samo na tisto, kar je narobe, temveč opazi celotno sliko. Seveda pa je povsem naravno, da se v nekem trenutku posvetimo stvari, ki je nujna ali nas trenutno boli.

Konflikt pa je vedno lažje razrešiti, ko se mož počuti, da ga žena vidi v njegovem trudu. Takrat mu je tudi lažje kaj spremeniti pri sebi ali pa stopiti ženi naproti v njenem hrepenenju ali prošnji.

Zelo pomembno je, da se na partnerja odzivamo naklonjeno. Naklonjen odziv pomeni: prihajam k tebi kot prijatelj, kot nekdo, ki mu je mar. Takrat je tudi manj verjetno, da bomo zdrsnili v obrambne odzive.

Za žensko pa – čeprav se morda sliši klišejsko – največ pomeni, ko mož reče: »Želim ti biti blizu. Zanima me, kako si. Tukaj sem.« To jo pomiri, saj začuti, da bo imela dovolj prostora in časa, da se izrazi. Da lahko pove stvari, tudi če mož ne razume vsega takoj – saj bo lahko temo ponovno odprla in pri tem ne bo sama.

Na koncu vedno pridemo do istega spoznanja: človek ne želi biti sam. Želi biti povezan. Želi biti slišan, viden in razumljen.

Zasledila sem, da uporabljate prispodobo, da je zakonski odnos kot most, ki ga je treba sproti popravljati, da most ne postane nevaren. Kdaj postane nevaren? Kakšne so te razpoke?

Razpoka v zakonu je lahko tudi to, da se sozakoncu nisi opravičil.

Ena stvar so neizražena čustva. Kaj pomeni neizraženo čustvo? Pomeni izgubo zaupanja. Jaz ti ne zaupam več in ti ne povem, kaj se mi dogaja, ker se bojim, da ne boš ravnal ali ravnala s temi mojimi bolj občutljivimi stvarmi na spoštljiv način. Bojim se, da me boš prizadel ali prizadela.

Razpoke v odnosu lahko pomenijo premalo časa, ki ga preživiva skupaj, ali premalo prostora za resnično povezanost. Lahko pomenijo velike prepire in konflikte, ki zmanjšujejo občutek povezanosti. To se lahko pokaže kot fizična ali čustvena oddaljenost. Bolj ko sva narazen in manj podpore je v odnosu, bolj ostanejo te “razpoke” nepopolne in boleče.

Vedno znova je ključno, da se vračamo k sočloveku. Razpoka je lahko tudi to, da se sozakoncu nisi opravičil. Vedno bodo poškodbe na mostu – ker smo ljudje nepopolni. Temeljno vprašanje je: ali vidiva razpoke in kako jih sanirava?

Najlažji način sanacije je, da greš naklonjeno nasproti. Govoriš o lastnem doživljanju, ne napadaš drugega in se čustveno ne izklopiš. Nič ni narobe, če se umakneš in ta umik traja nekaj minut ali v najslabšem primeru nekaj ur, toda nikoli nekaj dni.

Saniranje odnosa pomeni, da sozakoncu prideš blizu, se opravičiš, pokažeš zanimanje in podporo. To je temelj terapevtskega pristopa: ko je nekdo v stiski, mu sediš ob strani, si blizu – ne nujno z objemom, če to ni mogoče, ampak z naklonjenostjo in prisotnostjo. To velja tako za otroka oziroma za kogar koli, ki ti je blizu.

Pravite tudi, da gre moški k tisti ženski, ki ga manj kritizira. Kdo so še potem druge ženske?

[caption id="attachment_55812" align="alignleft" width="500"] Foto: osebni arhiv[/caption]

Če poenostavimo, kot sem že omenil, za moškega je izjemno pomembno spoštovanje. Če pri njem črtamo spoštovanje, mu na nek način dajemo sporočilo: »S tabo je nekaj narobe.«

Seveda to ne pomeni, da moški ne sme prenesti življenjskih težav ali izzivov. Gre za čustveno čvrstost – sposobnost, da nisi užaljen ob vsaki manjši provokaciji. Življenje bo vedno prineslo trenutke, ko stvari ne gredo po načrtu. Pomembno je, da zmoremo te situacije regulirati, saj bi sicer vsaka “sapica” povzročila nestabilnost.

Kje se čuti manj kritiziran? Veliko jih zahaja v virtualne interakcije. Ne samo, da si najdejo koga prek spleta, celo pogovarjajo se z izmišljenimi osebami, kar je lahko zelo zasvojljivo – podobno kot sproščanje dopamina, ki ga povzročijo uživanje alkohola, marihuane, sintetičnih drog ali zasvojitvena vedenja. Tudi v službi se lahko pojavi “nadomestni poligon” – oseba, s katero se čutimo slišanega ali videnega.

Druge ženske so lahko tudi "mame" – ko sin hodi k mami domov nosit svoje težave. To lahko imenujemo čustvena afera. Ali pa, da se zakonec zateka v hobije ali športne aktivnosti; ko nečemu pripisujemo prevelik pomen v smislu: "Vse mi lahko vzamete, samo tega športa mi ne vzeti."

Če pride do zaljubljenosti na delovnem mestu, ali to pomeni, da je v našem odnosu z zakoncem nekaj "podhranjenega"?

Presenečenje nad lastnim odzivom ni zgolj alarm, ampak tudi spoznanje, da se o sebi še vedno učimo in odkrivamo nove plati.

V Sirahovi knjigi lahko preberemo, da moramo biti previdni, komu preveč zaupamo (prim. Sir 6,7). Ko smo mladi, idealiziramo ljudi; odrasel človek pa že ima življenjske izkušnje, ki mu pomagajo videti stvari bolj realno. Čez dva meseca boš morda pogledal na to drugače. Nekdo ti je lahko všeč, nekaj je zanimivo ali privlačno, a to še ne pomeni, da ti bo ponudilo rešitve ali popolno izpolnitev. Ko si odrasel in dovolj zrel, lažje prepoznaš te dinamike in se ne pustiš zavesti.

Če pa se zaljubiš, pa ti to čustvo lahko služi kot informacija: “Aha, mogoče sem nekje čustveno podhranjen.” Presenečenje nad lastnim odzivom ni zgolj alarm, ampak tudi spoznanje, da se o sebi še vedno učimo in odkrivamo nove plati. Pomembno je, da smo budni in čuječi – da se zavedamo, da sebe nikoli ne poznamo povsem in da lahko vedno kaj novega preseneti.

Mnogi ljudje menijo: “Meni se to ne more zgoditi.” Ali: “To se ne more zgoditi mojemu partnerju.” A vsi smo nepopolni in ranljivi. Super je, če se takšne situacije ne zgodijo, a že samo zavedanje, da so možne, nas naredi čuječe in pripravljene na realnost življenja.

Letos poleti je Kiss cam v ameriškem svetu povzročila pravo evforijo. Ljudje so ponoreli zaradi nekajsekundnega posnetka, ki je ujel par, za katerega se je izkazalo, da sta sodelavca in ljubimca hkrati. Zakaj je iz tega nastala tako velika zgodba?

Prva stvar, ki jo je treba poudariti, je, da so afere vedno žgečkljive. Ko je nekdo ujet v javnosti in je vidna zadrega, je to kot naleteti na odprto rano. Prav tako ni šlo samo za en navaden par, ampak za dva človeka, ki sta bila v podjetju visoko pozicionirana. Hkrati pa to lahko v nas vzbudi mešanico zavisti in privoščljivosti: če sami ne smemo, tudi drugi ne bodo, okej?

V Ameriki je to morda še bolj izrazito zaradi kulturnih in verskih vplivov, puritanskega ozadja, pri nas pa je pojav nekoliko drugačen – kombinacija radovednosti, rahle privoščljivosti in zanimanja. Ko gre za spolnost ali prevare, je to vedno klikabilno in prodajno – v časopisih, na spletu, še posebej, če gre za osebo z visoko javno izpostavljenostjo.

Ključen element pa je vidna zadrega vpletenih – šok na obrazu, strah: »Kaj bodo rekli? Kako bo to vplivalo name?« Za udeležence je bila situacija izjemno nerodna. Ljudje, ki so se naslajali nad situacijo, so najverjetneje projicirali svoja neprijetna čustva. To je najbolj osnoven obrambni mehanizem – projiciranje, skoraj kot čustveno “bruhanje”. Verjetno ima vsak od nas nekaj vsebin, ki bi jih lahko neprimerno predeloval tako, da bi jih projiciral na druge (biti izpostavljen, biti v zadregi, sram ...).

Znana ameriška psihoterapevtka Ester Perel pravi, da so afere v službi pogostejše, ker tam pogosto najdeš nekoga, ki te posluša in razume. Hkrati pa tam tudi z nekom nekaj ustvarjaš, rešuješ probleme ali pa se ukvarjaš z nečim, kar prinaša energijo in navdušenje – nekaj, kar je lahko ravno nasprotje od tega, kar doživljaš doma.

Primer: če je služba izjemno zahtevna in naporna, tega doma ne moreš vedno deliti. Če si v kakšni zelo specifični, hektični in tveganji polni službi, svoje izkušnje pogosto ne moreš deliti z ženo ali možem. Če pa jih že deliš, te morda ne razume. Včasih imaš občutek, da te v službi razume samo ena specifična oseba – in prav tam je treba biti previden.

Kakšna je preventiva, da se aferam na delovnem mestu izognemo?

[caption id="attachment_55813" align="alignleft" width="500"] Foto: Oskar Šušteršič/Drago Jerebic v oddaji: Družinske skrivnosti ne varujejo, temveč bremenijo[/caption]

Zelo pomembno je, da mož in žena sproti delita, kaj se v njiju dogaja. Če redno in iskreno komunicirata, je to močna preventiva.

Tudi če ju kaj zmoti pri enem ali drugem ali jima gre kaj na živce, je bolje, da ne molčita "za blagor odnosa". Za nekatere stvari je res dobro, da se človek v jezik ugrizne. A na dolgi rok je pomembno, da o teh stvareh spregovori – seveda vedno na spoštljiv način.

Pomembno je tudi, da namenita dovolj časa čustveni in fizični intimnosti ter da si postavita jasne osebne meje. Prav tako je ključno, da si povesta, če se eden od njiju kdaj počuti zapostavljeno ali na stranskem tiru.

Ne smemo druge osebe obtoževati, ampak izražati lastne občutke: “Počutim se nekoliko nezadovoljen/a ali na strani.” Ni dobro, da to pometamo pod preprogo. Zgodnje reševanje težav je vedno najbolj učinkovito.

Bi rekli, da naši možgani ves čas v odnosih iščejo nek adrenalin, neko “živost”?

Intenzivnost ni le v zunanjem dogajanju, ampak lahko nastane tudi v pogovorih, ko se z nekom dotakneš osebnih, globokih tem in z njim deliš svoj notranji svet.

Po svoje da, vendar pojdimo stvari pogledat bolj konkretno. Recimo, da nek moški pogosto išče intenzivnost v dogajanjih: projekti, avtomobili, če se s kom sreča, mora biti to na nekem posebnem kraju s hudo hrano itn. Tudi žena si bo želela intenzivnosti. A intenzivnost ni le v zunanjem dogajanju, ampak lahko nastane tudi v pogovorih, ko se z nekom dotakneš osebnih, globokih tem in deliš svoj notranji svet. Takrat se na čustveni ravni pojavi intenzivnost, ki je doma ni treba nadomeščati z zunanjim spektaklom. Zato lahko tudi dva utrujena človeka doma živita intenzivno, če si delita svoj notranji svet.

Primer: če je nekdo na terapevtski skupini ali na obisku, pa so ljudje tam zelo iskreni in osebni, lahko nekdo reče: “Danes je bilo res intenzivno,” pa dejansko ni bilo nič posebnega – lahko so na zunaj pili iz plastičnih kozarcev nek malinovec. Kajti intenzivnost nastane v delitvi, v pristnem srečevanju z drugimi in v tem, da greš iz površinskih tem.

Predpogoj za to je, da se odpremo bolj intimnim temam. Ne le “Kako si?”, ampak nekaj globljega, kjer se človek lahko nehote tudi izpostavi. To je ključ do notranje intenzivnosti, ki jo lahko deliva tudi doma, brez potrebe po zunanjih spektaklih.

Nekje ste omenili, da za dober zakon potrebujemo dva avtonomna zakonca. Kako doseči, da bo med dvema ravno dovolj razdalje?

Avtonomnost pomeni, da se zavedam svojih čustev in pričakovanj ter da ne pričakujem, da bodo drugi rešili moje težave ali me osrečili.

V psihologiji temu rečemo diferenciranost – to pomeni, da nismo zliti, da ohranjamo svojo identiteto. Ko se človek preveč zlije z drugim, izgubi sebe. To se pogosto dogaja tudi v nekaterih katoliških parih: če je bil kdo v otroštvu zelo priden, poslušen, nenaporen, se lahko zgodi, da po desetih ali petnajstih letih v partnerskem odnosu pride do afere – ne zato, ker bi bil kdo slab, ampak ker eden od zakoncev nikoli ni bil v stiku s sabo: s svojimi željami, ranami, potrebami.

Zato je zelo pomembno, da že mladim damo možnost, da so vsaj malo pobalinski, da raziskujejo svoja dožviljanja, potrebe in želje.

Avtonomnost pomeni, da se zavedam svojih čustev in pričakovanj ter da ne pričakujem, da bodo drugi rešili moje težave ali me osrečili. Jaz sem odgovoren za svojo srečo, ne moj partner ali otroci. Pomembno je, da imam jasno identiteto in vem, kaj si želim. Na terapijah pogosto vprašam ljudi: “Kakšne so vaše želje?” Ko človek ni diferenciran, tega ne ve. Zato je dobro, da si to zapiše in razmisli – tudi o majhnih stvareh, kot je obisk prijateljev ali izlet.

Seveda, če je avtonomnosti preveč, sta zakonca preveč nepovezana. To je kot most, kjer sta stebra postavljena predaleč drug od drugega – povezava ne more zdržati.

Zdrava svoboda govora pomeni, da lahko svoje misli izražam na spoštljiv in korekten način, ne da bi bil zaradi tega sankcioniran.

Po drugi strani pa popolna zlepljenost vodi v situacije, kjer partnerja nista več posameznika: eden "privatizira" drugega in nima več svoje svobode. V smislu: »Joj, kaj če bom zdaj rekla nekaj, kar njemu ne bo všeč, ali pa nekaj, kar njej ni všeč?« To ni svoboda govora. Zdrava svoboda govora pomeni, da lahko svoje misli izražam na spoštljiv in korekten način, ne da bi bil zaradi tega sankcioniran.

Ali pa: on bi šel s prijatelji za dva dni ali ona bi šla s prijateljicami na večerjo ali pico – tudi to je povsem v redu. Če nekdo svojo svobodo živi, to še ne pomeni, da jo zlorablja ali izkorišča drugega.

Vsako leto tudi organizirate partnerske delavnice. V kakšnem stanju pridejo pari k vam?

Jaz razlikujem med terapijo in partnerskimi delavnicami ali zakonskimi skupinami. Če uporabim prispodobo: terapija je kot urgenca ali avtomobilska asistenca, delavnice pa so redni servis. Na delavnice pridejo pari, ki želijo skrbeti za svoj odnos preventivno – malo kot “čustveni wellness” – in si vzeti čas, da nekaj naredijo za svoj partnerski odnos.

Partnerske delavnice se pričnejo jeseni (oktobra), ko otroci začnejo s šolo in krožki, zato tudi zakonci lahko to vzamejo kot "krožek" ali "abonma". (smeh) En večer v tednu si posvetita čas, ki je samo njun, posvečen njunemu odnosu.

Terapija je kot urgenca ali avtomobilska asistenca, delavnice pa so redni servis.

Delavnice potekajo udobno, doma – lahko iz dnevne sobe ali kuhinje. Ni treba govoriti pred skupino, anonimnost je mogoča, kamero lahko ugasnete. Vse je zasnovano tako, da podpira pogovor med zakoncema.

Vsaka tema je predstavljena sproščeno, s ščepcem humorja, nato pa zakonca med seboj izmenjata misli. Vsaka tema traja približno 15–20 minut, delavnica pa zajema 15 tednov, s poudarkom na temeljnih in pomembnih stvareh za partnerski odnos. Po vsakem srečanju zakonca prejmeta material – približno 20 drsnic/slajdov – ki ga lahko kasneje uporabita, ko sta sama doma, za nadaljnje pogovore in poglabljanje njune vezi.

Na kakšne premike pri parih najbolj ciljate? Kaj si najbolj želite za pare, da dobijo ali spoznajo?

“Ko govorim o sebi, me partner posluša in ne sodi,” je to ogromen napredek.

Prvi korak je, da popolnoma odstranimo puščice, napadanje, obsojanje in kritiziranje. Prvi dve srečanji sta namenjeni prav temu – da prekineva morebitni negativni cikel in ustvariva čustveno varnost, kjer se lahko zakonca pogovarjata brez strahu pred obsojanjem. To je osnova: šele ko je odnos varen, lahko gremo na vsebino pogovora.

Če po 15 srečanjih zakonca rečeta: “Ko govorim o sebi, me partner posluša in ne sodi,” je to ogromen napredek. Taka sposobnost pogovora je orodje za reševanje vseh ostalih težav.

Pomembno je tudi spoznati specifične dinamike para. Na primer: če so pri enem od zakoncev prisotni elementi izogibajoče se navezanosti, kar pomeni, da se pogosto ob stiski najprej umakne, to ni zato, ker ne bi imel rad drugega partnerja, ampak je avtomatizem. Ko ga začne prepoznavati, ga lahko začne spreminjati.

Močno se jih dotakne tudi tema spolnosti, saj je to univerzalno področje. Pogovarjamo se o različnih modelih spolnosti, željah in potrebah – zakaj nekdo išče več čustvene povezanosti, drug pa več telesne povezanosti. Veliko lažje je v odnosu, ko zakonca svoje mnoge dinamike, želje, potrebe lahko ubesedita, kar pomeni, da jih prepoznavata in se lahko o njih pogovarjata.

Še posebej učinkovito pa je spoznanje: če zakonca dojameta, da če gresta bližje drugemu, brez da bi ga napadla ali kritizirala, to zmanjša intenzivnost obrambnih reakcij na drugi strani.

Kaj vas pri tem delu s pari najbolj osrečuje?

Ko vidim, da je med dvema spet nekaj živega, pristnega in avtentičnega. To je tisto, kar v odnos prinese vibrantnost, zanimivost in polnokrvnost.

Ali pa ko vidim, kako se dva zakonca na terapiji začneta tako pogovarjati, da veš, da te od tistega trenutka naprej ne potrebujeta več. Zakaj? Lahko si predstavljate, kako je recimo lepo iti k nekomu na obisk, kjer je pogovor iskren, avtentičen, pa čeprav je bil bolj "na easy". Kajti čustva ganejo, premaknejo, te navdušijo.

Vesel sem tudi, ko opazim, da zakonca nista le čustveno povezana med seboj, ampak da sta vsak zase blizu tudi svojim lastnim čustvom. To je res čar – ko vsak začne slišati sebe, je pogovor med njima veliko lažji in pristnejši.

The post Dr. Drago Jerebic: Tudi dva utrujena zakonca lahko imata “intenziven” odnos appeared first on Iskreni.