Bodul in vlaj – zgodba dveh dalmatinskih vzdevkov, ki živita še danes

V Dalmaciji in na Kvarnerju se pogosto sliši, da je nekdo »bodul«, spet drugemu pravijo »vlaj«. Čeprav sta izraza pogosto uporabljena šaljivo, imata globoke korenine v zgodovini tega prostora. Gre za več kot le vzdevka, to sta namreč kulturna simbola, ki razkrivata starodavne razlike med otočani in prebivalci celine. Danes se besedi uporabljata bolj v šali kot z zamero, a njuna zgodovina pripoveduje zanimivo zgodbo o načinu življenja, trgovini, delitvah in povezanosti ljudi ob Jadranu.

Kdo je bodul – prebivalec otoka in gospodar morja

Beseda bodul je bila prvotno vzdevek za prebivalce dalmatinskih otokov. Če je nekdo doma s Paga, Brača, Hvara, Lošinja, Krka, Visa ali katerega koli drugega otoka, je bodul. Danes jo otočani pogosto uporabljajo kar sami zase, kot znak ponosa in pripadnosti.

Izvor besede ni povsem jasen, a obstajata dve najpogostejši razlagi:

• po eni različici beseda izvira iz italijanskega izraza budello, ki pomeni črevo ali vrv, kar naj bi imelo povezavo z ribištvom in pomorstvom, saj so otočani vedno živeli v stiku z morjem, vrvmi in ladjami;
• po drugi različici beseda izhaja iz starega dalmatinskega poimenovanja za nekoga, ki je doma iz bolj odmaknjenega, izoliranega okolja, kar so bili otoki.

Otočani so skozi zgodovino veljali za spretne ribiče, pomorščake in trgovce. Morje jim je omogočalo stik s svetom, pa tudi določeno samostojnost, ki jo prebivalci celine niso imeli. Prav ta občutek posebnosti in izoliranosti je prispeval k temu, da je izraz bodul postal sinonim za nekoga »s svojega sveta«, včasih malo trmastega in posebnega, a tudi iznajdljivega in ponosnega.

Kdo je vlaj – človek iz notranjosti

Če so otočani boduli, so ljudje iz zaledja in s celine za njih vlaji. Beseda ima korenine v izrazu »Vlah«, ki so ga v preteklosti uporabljali za prebivalce notranjosti Dalmacije, pa tudi širše Balkana. Ti ljudje so se ukvarjali predvsem s poljedelstvom, živinorejo in manj z morjem, zato so jih otočani videli kot »drugačne« – bolj vezane na zemljo kot na vodo.

Zgodovinsko gledano so bili vlaji tisti, ki so iz notranjosti na otoke prinašali živino, žito in druge pridelke, otočani pa so v zameno ponujali ribo, sol in oljčno olje. Ta odnos menjave je bil pomemben za preživetje obeh skupnosti, a hkrati je ustvaril določeno tekmovalnost in stereotipe, ki so se ohranili do danes.

Stari stereotipi in nova realnost

Razlike med boduli in vlaji so bile nekoč precejšnje. Otočani so bili bolj povezani s trgovino in pomorstvom, mnogi so se selili v Trst, Benetke ali celo Ameriko, zato so veljali za bolj »svetovljanske«. Vlaji pa so živeli bolj skromno, vezani na zemljo in delo na poljih.

Ta nasprotja so ustvarila tudi veliko šal in stereotipov, ki jih danes otočani in celinci pogosto uporabljajo drug proti drugemu, seveda v dobri volji:

• bodula včasih opisujejo kot trmastega, nekoliko zaprtnega, a iznajdljivega;
• vlaja pa kot nekoga, ki je bolj glasen, malo robat, a srčen in neposreden.

Danes se razlike zabrisujejo. Ljudje z otokov se selijo v mesta, vlaji se ženijo z bodulkami, otoška mladina študira in dela v Splitu, Zagrebu ali tujini. A kljub temu izraza živita naprej – ne kot žalitev, temveč kot del humorja in lokalne identitete.

Zgodovina – bodul in vlaj

Zgodovina Dalmacije in Kvarnerja je polna menjav oblasti. Od Benečanov, Avstrijcev, Italijanov do Jugoslavije. Vsako obdobje je pustilo svoj pečat v jeziku in kulturi. Prav skozi ta zgodovinska obdobja sta se utrdila tudi izraza bodul in vlaj.

Boduli v trgovini in pomorstvu

Otočani so bili pogosto ribiči, mornarji in solinarji. Njihovo življenje je bilo povezano z morjem in tujino. Zato so jih drugi videli kot posebneže, ki imajo svoj svet in svoje navade.

Vlaji kot hrbtenica zaledja

Vlaji so skrbeli za hrano in živino. Brez njih otoki ne bi preživeli. Kljub posmehu so bili v resnici nepogrešljivi partnerji otočanov.

V preteklosti so bili med obema skupinama tudi resni konflikti, a večinoma so se odnosi odvijali v sožitju, ki je temeljilo na izmenjavi dobrin in delovne sile.

Humor kot most med svetovoma

Danes izraza bodul in vlaj v pogovorih večinoma zvenita kot humor. Na Braču se bodo boduli smejali vlajem, ko pridejo poleti na dopust, vlaji pa bodo bodule dražili, da živijo na »kamnitem otoku brez prave zemlje«.

Na družabnih omrežjih in v lokalnih šalah so boduli pogosto upodobljeni kot varčni in trmasti otočani, vlaji pa kot glasni in nekoliko neotesani obiskovalci s celine. Toda vse to je del lokalnega humorja, ki ljudi bolj povezuje kot ločuje.

Boduli in vlaji – kdo je kdo?

Izrazi se pojavljajo tudi v glasbi, literaturi in medijih. Številne dalmatinske pesmi omenjajo bodule, nekatere serije in humoristične oddaje pa stereotipe pretiravajo do komičnosti.

V turizmu se beseda bodul uporablja celo kot marketinški izraz. Na otokih najdete gostilne in apartmaje z imenom »Kod Bodula«, kar je dokaz, da je beseda postala del ponosne otoške identitete.

Razumevanje identitete skozi jezik

Razlika med bodulom in vlajem ni le geografska. Gre za način življenja, ki se je oblikoval skozi stoletja. Otočani so bili odvisni od morja in iznajdljivosti, celinci od zemlje in povezanosti z naravo.

Čeprav danes živimo v času, ko so razlike manj izrazite, se izraza še vedno uporabljata kot del humorja in identitete. Mnogi Dalmatinci bodo še danes rekli: »Jaz sem bodul, rojen na otoku,« ali pa se bodo pošalili na račun »vlajev, ki prvič vidijo morje«.

Mosor, Kaštelanski zaliv, Split

In zakaj izraza kar ne izgineta?

Oba izraza sta preživela stoletja zato, ker nista le vzdevka, temveč del kolektivnega spomina. Bodul in vlaj nista žaljivki, temveč oznaki, ki ljudi na svoj način povezujejo z njihovimi koreninami.

V moderni Dalmaciji izraza pomagata ohranjati občutek pripadnosti. Za domačine pomenita smeh, spomine na otroštvo in del tradicije, ki je kljub globalizaciji še vedno živa.

Bodul in vlaj danes – več podobnosti kot razlik

Čeprav so se časi spremenili, imajo boduli in vlaji danes več skupnega, kot bi si priznali. Mnogi vlaji kupujejo hiše na otokih, boduli pa so se preselili v mesta in se vsak dan vozijo na delo na celino. Otroci obiskujejo iste šole in fakultete, družine se povezujejo in razlike postajajo bolj anekdota kot resničnost.

A kljub vsemu se bo še dolgo slišalo: »On je bodul,« ali »Prišel je vlaj«, in to bo še naprej barvito krasilo dalmatinski vsakdan.

Zakaj so boduli in vlaji zanimivi tudi za obiskovalce?

Za turiste, ki obiščejo Hrvaško, sta izraza pogosto zabavna skrivnost. Ko v lokalni gostilni slišijo pogovor o »bodulih« in »vlajih«, ne razumejo takoj, da gre za stoletja staro razdelitev, ki je danes bolj folklorna kot resna. Spoznanje tega ozadja pa obiskovalcem odpre nov pogled na dalmatinsko družbo in humor.

Lepota različnosti

Čeprav so boduli in vlaji nekoč predstavljali dve ločeni skupnosti, danes oba izraza poudarjata raznolikost Dalmacije. To je regija, kjer se prepletajo različni značaji, kjer humor briše meje in kjer stari izrazi oživljajo zgodovino v vsakdanjih pogovorih.

Ravno ta raznolikost daje prostoru poseben čar in ga dela zanimivega za domačine in obiskovalce.

Kdo je kdo?

• Bodul je otočan, povezan z morjem in tradicijo pomorstva
• Vlaj je človek iz celine ali notranjosti, vezan na zemljo in kmetijstvo
• Oba izraza izhajata iz zgodovinskih razlik, a danes služita predvsem kot humorna oznaka identitete

Pomen za prihodnost

Kljub temu, da se Dalmacija hitro modernizira, izraza bodul in vlaj ne bosta kmalu izginila. Ostala bosta del jezika, ki ljudi spominja na njihove korenine in hkrati omogoča, da se o preteklosti pogovarjajo z nasmehom.

Za mlajše generacije je to tudi priložnost, da razumejo zgodovino svojega prostora, medtem ko obiskovalcem omogoča globlji vpogled v dušo dalmatinskega človeka.

Bodul in vlaj – dva obraza iste obale

Na koncu se pokaže, da bodul in vlaj nista nasprotnika, ampak dve plati iste zgodbe o življenju ob Jadranu. Tako kot morje in zemlja drug brez drugega ne moreta, tudi boduli in vlaji tvorijo nerazdružljiv del skupne identitete. In prav to je tisto, kar Dalmacijo dela posebno – zmes različnih značajev, ki skupaj ustvarjajo prostor, kjer se tradicija in sodobnost srečata na vsakem koraku.

Dalmatinski ribič s tablo znova nasmejal domačine in turiste

Objava Bodul in vlaj – zgodba dveh dalmatinskih vzdevkov, ki živita še danes se je pojavila na Vse za moj dan.