Aljaska: Od Božička in severnega sija, do srečanja z orkami, medvedi in nezemljani #intervju

Medtem ko nas nekatere bolj vleče na plaže, toplo sonce in v modro morje, se drugi navdušujejo nad popolnoma drugačnimi destinacijami. Priznam, da me je po tem pogovoru začelo vleči tudi tja. Aljaska je, po besedah Mirsade Velič Koleša, pravi raj za vse, ki obožujejo naravo. In medvede, orke, ledenike, pa tudi Božička ter skrivnostne nezemljane. Vse našteto je moji sogovornici uspelo ujeti tudi na fotografije.

Zakaj Aljaska? Kaj vas je pritegnilo, da ste izbrali to destinacijo?

V prvi vrsti je bila to sinova želja, potem, ko smo začeli z raziskovanjem, pa nas je Aljaska dobesedno “zasvojila”. Kmalu sploh ni bilo več vprašanje kam gremo, ostalo je le še vprašanje, kdaj gremo. V ZDA smo bili že dvakrat. Tokrat pa smo želeli še vedno občutiti tisti ameriški “vajb”, vendar na malo drugačen način. Jaz sem vedno organizator potovanja. Pregledala sem veliko dokumentarcev, ogromno prebrala, a še vedno nisem natančno vedela, kaj pričakovati. In ravno to je tisti adrenalin, ki te kar potegne vase.

Od kje ste leteli, so cene letalskih kart visoke?

Leteli smo iz Gradca preko Frankfurta v Anchorage. Let iz Frankfurta traja 9,5 ur. Letalske karte smo kupili na valentinovo, 14. februarja, za odhod 3. septembra. Cena povratne vozovnice je bila 850 eur. Do letališča smo se peljali z avtomobilom, parkirišče za 14 dni pa je stalo 135 eur. Za takšne destinacije je kar pametno kupiti karte dovolj zgodaj, saj kakšnih hudih akcij za poletje in zgodnjo jesen ni.

Kje ste spali?

Spali smo večinoma v Airbnb-jih, to je naša najljubša oblika prenočevanja na potovanjih, ker spoznaš, kako ljudje živijo in kakšni so njihovi domovi. Vsa stanovanja so bila vrhunska, zelo lepo opremljena, udobna, v vseh je bila dobro založena kuhinja s kavo, čaji, začimbami, … V kopalnici je bila vedno osnovna kozmetika, vsi so bili izredno čisti.

Ste vse rezervirali vnaprej?

Prvih 6 nočitev in 4 noči v Fairbanksu smo rezervirali vnaprej, ostalo smo si pustili “prosto”, ker nismo radi preveč omejeni z nekimi plani. Nekaj destinacij in aktivnosti je bilo za nas must-see, ostalo pa smo rezervirali na poti, ker nas vedno še kam “potegne”. Dve noči smo prespali v sobi, eno pa v koči, ker smo želeli doživeti tudi to. Cene se gibljejo nekje od 150 eur na noč za stanovanje z 2 spalnicami in za nas 3 je bilo to več kot dovolj. Cene hotelskih sob niso nič kaj cenejše. Odvisno, kaj komu bolj ustreza. Za vnaprejšnjo rezervacijo se da dobiti tudi kakšno ugodnejšo ceno, sploh če rezerviraš dosti vnaprej. Jaz vedno preberem vse ocene in komentarje in na podlagi tega rezerviram.

Kako pa ste se premikali po Aljaski? Ste imeli avto ali ste uporabljali javni prevoz?

Preko aplikacije Turo smo rezervirali avto in ga prevzeli in oddali na letališču. Tudi to smo v ZDA že uporabljali. Tisto, kar je Airbnb za namestitve, je Turo za najem avtomobila. Priporočam pa polno zavarovanje in za potovanje po Aljaski vozilo 4×4. V 14-ih dneh smo naredili nekaj manj kot 3400 km. Vsekakor je na Aljaski avto skoraj obvezen, brez avtomobila si zelo omejen, pa tudi cenovno se najbolj izplača, saj je gorivo dosti cenejše, kot pri nas. Liter bencina je bil nekaj manj kot 0,90 eur.

Lahko opišete svoj plan poti po Aljaski?

Anchorage

Prve 4 noči smo bili v Anchorage-u. Anchorage je največje mesto na Aljaski, ima vse, kar ima Amerika: vse njihove fast foode, trgovine, … Ima pa tudi zelo simpatičen center mesta, kjer je polno skulptur medvedov, na katere so zelo ponosni. Na Aljaski živijo vse 3 vrste medvedov – črni, rjavi grizliji in tudi polarni medvedi (ti so povsem na severu, v arktičnemo krogu). Iz Anchoraga smo se dnevno vozili na okoliške točke – proti severu : Elkutna lake, Eagle river, mesto Wasilla, Palmer, Chugiak park. In proti jugu – Beluga Point, Portage. Narava je tako veličastna na tem področju, da v bistvu kamorkoli greš, je ogromno rek, jezer, raznih pohodnih poti, kampov in razglednih točk. Mi se tudi radi “pomešamo” med domačine in se zapeljemo po njihovih stanovanjskih soseskah.

Kenai Fjords national park

Potem smo se odpravili proti jugu, v mesto Seward. ki je od Anchoraga oddaljeno cca 200 km. Od tu smo se odpravili na 6-urno križarjenje po aljaškem zalivu, kar je bil definitivno “highlight” našega potovanja. Kenai Fjords national park, s svojimi različnimi živalskimi vrstami in ledeniki, je osupljiv. Videli smo vidre, morske leve, ki so se simpatično “borili” med seboj in prav nerodno padali iz skal, veliko različnih ptičev in orke. Ker obožujem kite, je bilo to zame res neverjetno doživetje. Videti te živali v njihovem naravnem okolju je res noro. Prav tako postanek pred modrim ledenikom, kjer pa so temperature kar precej nižje, zato je priporočljivo imeti kakšno kapo in rokavice.

Pot do Fairbanksa

Iz Sewarda smo se odpravili v Fairbanks, cca 800 km proti severu. Na poti smo prespali v mestecu Talkeetna v koči, ki pa je bila od centra oddaljena le par sto metrov. Mestece nas je popolnoma začaralo, saj smo imeli občutek, da smo vstopili nekam v zgodovino, da se je čas tu ustavil že nekje v petdesetih ali šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Tu je ena trgovina z živili, kjer pa dobiš praktično vse, od kruha do toplega puloverja. V trgovini je “pult”, kjer poveš, kaj potrebuješ. Lastnika trgovine sta prišla na dopust iz Oklahome, se v mesto zaljubila, prodala vse svoje imetje in se preselila. To je mesto umetnikov in romantičnih duš, ki cenijo preprosto in odmaknjeno življenje brez stresa in “ponorelega sveta”.

Zjutraj smo se odpeljali naprej proti Fairbansku, še cca 450 km vožnje. To je najbolj slikovita vožnja, kar smo jih kdaj doživeli. Cesta pelje čez nacionalni park Denali, kjer je ogromno različnih kampov, športnih aktivnosti, možnosti za pohodništvo, … Narava v jesenskih barvah je čudovita, na poti je tudi nekaj razglednih točk, kjer se je vredno ustaviti. V zgornjem delu narava prehaja v tundro. Pot je bila polna “oh” in “ah” trenutkov, saj je narava tu že skoraj kičasta. Na poti je nekaj manjših mest, kjer lahko natočiš gorivo ali poješ kakšno malenkost. Prometa ni veliko, cesta pa je v večini ravna in lepo asfaltirana.

Fairbanks

Fairbanks je znan kot “Golden Heart of Alaska” ali “The Land of a Midnight Sun”, Zlato srce Aljaske zaradi prvih zlatokopov, ki so se tu naselili že leta 1900, dežela polnočnega sonca, ker ima poleti kar 70 dni sonca, od 17. maja do 27. julija, brez noči. V septembru je bilo še 13 ur dneva, potem pa se dan krajša do 5.5 ur v decembru. V mestu je Pioneer park, kjer so predstavljene hiše, ki so jih gradili prvi prebivalci okoli leta 1900. Nekatere med njimi so prestavljene iz mesta in imajo napisano, na kateri ulici so stale in kdo je bil njihov lastnik. Tu je tudi hotel, ki je imel “bath house”, kjer so se prebivalci takrat lahko okopali za 50 centov. In, ko se tu sprehajaš, skoraj lahko občutiš njihove sanje o velikih najdbah, njihova razočaranja ter solze veselja in žalosti.

Vojaška baza in Vesoljci (po naključju)

V Fairbanksu je bilo veliko videnj neznanih letečih predmetov, ogromno je pričevanj o vesoljcih in veliko ljudi je izginilo brez sledu. Res ima posebno vibracijo. Ameriška vojska ima tu svojo bazo in ko smo čisto slučajno prišli do nje, so nam preverili vse dokumente, zavarovanja, nas slikali in nam postavili kar nekaj vprašanj. No, zdaj smo vsi trije v datotekah ameriške vojske. So pa zelo prijazni in na koncu so se nam lepo zahvalili za sodelovanje. To pa ni njihova edina baza na Aljaski, obstajajo še druge, veliko bolj odročne. In potem se vprašaš: le kaj skrivajo? So govorice o sodelovanju z vesoljci pod goro Mt Hayes resnične?

Severni sij, tuljenje volkov in slika nezemljana?

V Fairbanks pa ljudje pridejo tudi zato, da bi videli severni sij, ki je tu pogost pojav nekje od septembra do sredine aprila. Seveda smo upali, da ga bomo doživeli. Prva noč je bila oblačna in takrat se aurora borealis ne vidi. Smo pa jo doživeli v vsem njenem sijaju našo drugo noč. Izkušnja je bila res magična. Že na robu mesta je bila čudovita, smo pa imeli željo, da jo doživimo v naravi. Odpeljali smo se na neko razgledno točko, ki naj bi bila idealna za opazovanje. Vozili smo se 33 kilometrov v gozd in na naše presenečenje tam ni bilo nikogar. Ko sem odprla okno avtomobila, se je zaslišalo zavijanje volkov in potem smo se kar hitro odpeljali nazaj v mesto. Na poti sem naredil