Slovenci in Indija: intervju s Tomom Križnarjem

»DAJTE NAM INDIJO NAZAJ!«

Pogovarjala sta se: Nina Petek in Jan Ciglenečki

Tomu Križnarju, svetovnemu popotniku, potopiscu in humanitarnemu aktivistu, je Evropski parlament leta 2015 podelil častno nagrado “državljan Evrope”. Tomo bi verjetno dejal, da je to preozka oznaka. Sam se ima za državljana sveta. V sedlu kolesa je prepotoval pet kontinentov, se srečal z lepotami in raznolikostjo sveta, a hkrati tudi z njegovimi temnejšimi platmi. S teh potovanj se je vračal z bogatimi izkušnjami, iz katerih je zrasla njegova vizija o človeštvu, zemlji, sožitju, medsebojni pomoči. 

Širši domači in svetovni javnosti je znan zlasti po razkrivanju tragedije nubskega ljudstva, na kar že dlje časa aktivno opozarja s svojimi knjigami in dokumentarnimi filmi. Skupaj z ženo Bojano prek Ustanove Tomo Križnar o tem ozaveščata tudi širšo svetovno javnost. Če je treba, na vojna območja, v brezupne in nemogoče razmere, pretihotapi vrtalni stroj za iskanje vode, s katerim ogroženim manjšinam omogoči minimalne pogoje za bivanje. Ne ozira se na nobeno politično ideologijo ali verske dogme, s svojim pogumom in jasno začrtanim poslanstvom premika gore. Vse to počne tako rekoč z golimi rokami.

Čeprav se človeštvo utaplja v individualizmu, sam čuti, da se na obzorju nakazujejo tektonske spremembe. Te zadevajo tudi samooskrbo človeštva, ki je mogoča le prek kolektivnega delovanja, ponovne povezanosti z naravo in vzpostavitvijo ravnovesja, ki ga je človek uničil s svojimi intervencijami. Posledice teh globalnih procesov se še posebej izrazito kažejo tudi v Indiji, ki je v zadnjih desetletjih na vseh področjih doživela radikalne spremembe. Toda Tomo kljub temu verjame, da Indija globoko v sebi še vedno ohranja marsikaj od tistega, kar je Zahod že davno izgubil. Zaradi tega o njej govori s posebnim zanosom, ki je še vedno tako močno živ kot takrat, ko je deželo prvič obiskal leta 1977 med svojim avtoštopom okoli sveta, pozneje pa še leta 1985, ko je svet še enkrat obkrožil s kolesom.

***

Indijo ste prvič obiskali leta 1977, še v času zadnjih valov hipijevskega gibanja, ki je v Indijo popeljal številne. So tudi vas za Indijo navdušili hipiji ali so vas tja vodili kakšni drugi vzgibi?

Za Indijo sem se navdušil zaradi eksotičnih prispevkov, ki jih je iz National Geographica prevajala naša takrat priljubljena revija Obzornik, tja pa me je gnala tudi radovednost, kam gredo in od kod se vračajo hipiji. Mladi ljudje z dolgimi lasmi in bradami, v tesno oprijetih kavbojkah na zvon in živobarvnih srajcah, nekakšni uporniki proti ustaljenemu načinu življenja, so se ob koncu šestdesetih v mavrično porisanih »folksvagnovih« kombijih iz Indije vračali tudi po magistralni cesti skozi našo vas na Gorenjskem. Vsem na očeh so se objemali in poljubljali, si zvijali tobak in v papirčke Rizla dodajali nekaj, kar je spominjalo na smolo. Stari vaški komunisti niso vedeli, kaj naj rečejo, moj oče, nosilec partizanske spomenice iz leta 1941, pa je dejal, da so fantje videti kot Che Guevara. Moj oče, ki je preživel Dachau, se je navadil na različne kulture in izgubil predsodke celo do Nemcev. Kot pravi internacionalist je povabil cel tak pušeljc blaženo smehljajočih se nemških deklet z alfa samcem vred na vrt naše ravnokar dograjene socialistične hiše. Mama se je usajala, da smrdijo in da imajo brez dvoma tudi uši, za hašiš takrat še ni vedela. Oče jo je prepričal, da je skuhala pisker krompirja v oblicah in zraven narezala domač špeh, jih očedila in posadila v naše postelje. S tisto malo znanja nemščine je oče spraševal, kako je v Indiji, in izvedeli smo fantastične stvari. Indija je dežela svetih krav in slonov, tam so tudi opice svete in svobodno skačejo vsepovsod. Tam živijo tudi maharadže in radže in vse je tako kot v pravljicah iz »Tisoč in ene noči«. Poleg tega so v Indijo potovali tudi Beatli, ki so nam poslali sporočilo o čarobni Indiji Koromandiji. Pod vplivom nove glasbe, ki si je dovolila veliko več, je moji socialistični generaciji »poštirkana« množična kultura postala podobno odveč kot na kapitalističnem Zahodu.

Kako je potekala vaša pot v Indijo?

Počakal sem, da sem končal prvo stopnjo strojne fakultete, do vpisa v tretji letnik na Visoko ekonomsko komercialno šolo v Mariboru mi je ostalo skoraj celo leto. Pohitel sem in končal tudi diplomo, nato pa se brez slabe vesti 5. oktobra 1977 z »rukzakom« na hrbtu postavil na cesto pred domačo gostilno in dvignil palec. Prvi tovornjak mi je ustavil in peljal naravnost v Niš, drugi pa v Isfahan v Iranu, nato pa naprej v Indijo. Prvič sem si za cel subkontinent rezerviral le en mesec, čakal me je še ves svet. Čeprav sem čutil, da sem končno prispel, da sem zdaj doma, da me nič več ne preganja, da sem zdaj pri svoji duhovni mami, Indiji, in da mi ni treba nikamor več, sem še naprej ves čas bežal. Zato sem vse doživljal zgolj bežno. Se pa spominjam dogodka, ko sem prvič stopil na indijska tla, ko sem prišel peš iz Pakistana čez mejo na indijsko stran. Srečal sem stražnika in ga vprašal: »Ali je to že Indija?« »Ja, jaz sem Indija,« je rekel, se dostojanstveno izprsil in se simpatično nasmehnil z belimi zobmi pod navzgor zavihanimi črnimi brki.

Kaj vas je ob prvem obisku dežele najbolj pritegnilo?

Pritegnil me je občutek starosti civilizacije, nekakšna brezčasnost, vrtoglava globina, nebeška višina, ne samo barvitost, ampak tudi vonji, zvoki. In to, da lahko ljudje živijo tudi duhovno, prakticirajo najrazličnejše vrste duhovnosti, da častijo skoraj toliko bogov, kot je Indijcev samih. Ta mnogovrstnost je pritegnila tudi številne naše popotnike, ki so se iz Indije vračali oblečeni v indijske tradicionalne noše in so taki hodili okoli tudi doma. Nekateri nikoli niso preklopili s tistega, kar so doživeli v Indiji, nazaj v evropsko tradicijo, tak je bil na primer Martin Lumbar, ali ga poznate?

Seveda, tudi on je eden od naših intervjuvancev. Sta se srečala v Indiji?

Da, srečal sem ga v hotelu Venus, prvi dan, ko sem stopil z vlaka, ki me je iz Amritsarja pripeljal v Delhi. Potem ko sem prej pristal na kupu dreka med razpadajočimi hišami na koncu zasmetene ulice, obkoljen z berači, ki so stegovali roke za menoj in moledovali za bakšiš. Utrujen zaradi več neprespanih noči in prvega šoka zaradi materialne revščine, sem se obtoževal, kakšno neumnost sem si privoščil, da sem se prišel sem, v to bedo, z moje urejene, kremenite Gorenjske učit, kako živeti. In nenadoma sem se, namesto na kupu iztrebkov svetih krav, zagledal ležati na cvetočem majskem travniku ob zoranih njivah, kjer je bil ravnokar posajen krompir, pod češnjo na koncu vasi Okroglo, s pogledom na Karavanke in našo sveto goro Storžič. To je moja identiteta. To sem jaz. Le zakaj sem prišel sem? Sam nad seboj sem obupaval, da sem zabluzil, se izgubil, da okoli sebe ne vidim več nobenega smisla. Zvilo me je, jokal sem, ko se je poleg mene ustavila rikša. Voznik me je vprašal: »Hotel?« Odvrnil sem mu, naj me pelje kamorkoli, samo da bo poceni. Peljal me je v stari del Delhija in me dostavil v hotel Venus. Po stopnicah sem šel na vrh na ravno streho in tam poleg najcenejše skupne sobe mi je naproti stopil Kekec [Martin Lumbar je kot otrok zaslovel kot pevec znamenite Kekčeve pesmi, op. avtorjev]. Zasijal je, kot je znal le on. Povabil me je v tisto svojo kamrico, kjer je imel po tleh vse opremljeno za ležanje. Tam je imel tudi sliko nekega boga, ne vem, ali je bil Višnu, Šiva, Krišna … In za kipcem je imel hašiš, iz katerega je, ritualno, takoj pripravil čilum. In potem smo bili ves čas zadeti, en teden skupaj. Vztrajal sem, vse dokler mi ni šlo že na bruhanje. Po enem tednu sem se počutil še slabše kot na tistem gnoju prej.

Tomo prvič v Indiji leta 1977 med avtoštopom okoli sveta.

Se česa iz vašega druženja z Lumbarjem še posebej spominjate?

Veliko sva hodila okoli, ampak bog si ga vedi, kje in kako, skoraj ničesar se ne spominjam, le nekakšne nebeške muzike iz neke zgradbe, ki se mi je zdela kot palača. Ko sem zadnji dan prišel k sebi, se je izkazalo, da je v resnici transformator. Spominjam se dogodka, ko so mi v hotelu ukradli kavbojke, takšne zelo oprijete, povsem neprimerne za potovati, saj preveč stiskajo moškost. Neko jutro so se sušile, nakar jih naenkrat ni bilo več na vrvi. Če bi poslušal Martina, bi jih pozabil, ampak iz mene je pogledal trdi Gorenjec. Ves jezen sem šel do svojega nahrbtnika, iz njega potegnil strašilno pištolo s plinskimi naboji, takimi s solzivcem, ter vse v hotelu prisilil, da so se postavili v vrsto. Martin je pozneje povedal, da sem ga izjemno impresioniral, saj so se vsi postrojili ob steno kot v kakšnem holivudskem filmu. Vsi – lastnik hotela, portirji in še dva ali trije težki narkomani, ki so si tam zjutraj vbrizgavali strup. Le-ti so prej zjutraj ves čas preigravali Leonarda Cohena, takrat sem prvič slišal zanj. Vsem sem povedal, kaj iščem, in vsakemu iz zadetih oči poskušal prebrati, kdo je storilec. Eden od njih je najbrž »cviknil« in jih vrnil, saj sem kavbojke našel pod isto desko, kjer sem jih že prej iskal. Ko smo se previdno razšli, je lastnik hotela prišel za mano in me vprašal, ali mu prodam pištolo. Seveda mu je nisem, odkar sem v praksi ugotovil, da je uporabna še za kaj več kot zgolj za obrambo. Zaplenili so mi jo šele pol leta pozneje v Ameriki.

Vas je Lumbar navdušil tudi za kakšne duhovne prakse?

Martin je bil neznansko poduhovljen. Spominjam se, da je vsak dan bral iz Bhagavadgite, vendar me ni pritegnila, v resnici sploh nisem razumel, za kaj točno gre. A za to, da me je indijska modrost zares začela zanimati, sem moral prej okoli sveta in nazaj domov. In tam doživeti sesutje skoraj vsega, v kar sem takrat verjel, in se za tem leta 1985 ponovno podati okoli sveta, a tokrat ne na avtoštop, ampak z biciklom. Bicikel sem izbral iz protesta, iz tihega in nenasilnega upora proti razmeram v Sloveniji in Jugoslaviji. Iz obupa ne samo nad elitami, ampak tudi nad najširšimi množicami, ki so prikrito štrajkale in prav tako kot elite individualno zlorabljale politični in gospodarski sistem ter na ta način sabotirale v prejšnji vojni že pridobljene vrednote. In tako sem ponovno bežal. Hkrati pa sem tudi nekaj iskal. Krenil sem po praktično isti kopenski poti, sem se pa pred Indijo ustavil še v Pakistanu v tamkajšnjih taboriščih. Tam sem dolgo časa vztrajal, a je postalo nevarno. S kolesom sem bežal proti severu, po svileni cesti čez gorske prelaze Hindukuša, Karakoruma in Himalaje vse do meje s Kitajsko. Ta cesta pa je bila zaprta, zato sem se po drugi poti lahko le vrnil nazaj na jug. Božič in novo leto sem preživel v Dharamsali pri Dalaj Lami.

Prihod iz napetih in nepredvidljivih vojnih razmer v spokojno budistično okolje je bil najverjetneje precej odrešuječ.

Čutil sem le neverjeten mir in neskončno sveto praznino. Čeprav nismo praznovali, je bil to moj najlepši december do takrat. Najbolj me je pritegnil nauk »Ljubi tudi svojega sovražnika, saj ga potrebuješ, ker te lahko uči sočutja«. Po tem, s kakšnim sovražnikom je Dalaj Lama naučil sobivati svoje podanike, sem sodil, da to manjka ne le muslimanom in kristjanom, ampak tudi balkanskim komunistom.

Kam ste odkolesarili za tem? V mestih je moralo biti s kolesom gotovo precej naporno. 

V hladnem januarju sem dol po klancih brez konca in kraja kolesaril v Delhi. In naprej proti Benaresu in pod drevo v Bodhgaji, pod katerim je Buda doživel razsvetljenje. Spomnim se, da sem za prečkanje Delhija potreboval tri dni. Drenjal sem se skupaj z vsemi vrstami vozov, rikšami in neskončnimi množicami pešcev, vse v grozljivem smradu. Moj bicikel je bil športen, »balanco« sem obrnil navzgor, da mi ni bilo treba tedne in mesece in leta viseti z glavo med špice. »Zajle« so prosto opletale naokoli. In tedaj sem se kar naenkrat ujel v rog svete krave! Bum! Skupaj naju je vrglo, oba z živaljo sva se valjala po tleh. Takrat so iz vseh bližnjih trgovinic prihiteli ljudje, grozovito spačeni in besni. Opravičeval sem se, češ, bila je nesreča, rekel sem: »To je naredil Šiva, ne jaz!« Tako sem se poskušal izgovoriti, saj sem se bal, da me bodo na licu mesta kolektivno linčali. Na bolj udobnem podeželju, recimo čez Gate proti Bombaju in nazaj proti Madrasu, sem vsak dan popil vsaj deset litrov vode, najbolj pa so mi pomagale lubenice. S pomočjo grozdnega sladkorja, hiperventilacije s kisikom in prekrvavitve sem na kolesu kar nekajkrat doživel nekaj podobnega kot čisti trans. Ekstazo, neverjeten zanos, takšno osvoboditev, da se včasih nisem mogel več spomniti, od kod sem prikolesaril, kje sem doma, niti kdo v resnici sem. Bicikel ves čas razstruplja, te zdravi … Dokler ne čutiš več nobenih naporov, niti zemlje pod seboj, samo letiš. Odletiš …

Tomo drugič v Indiji leta 1985 na biciklu med drugim potovanjem okoli sveta

Koliko časa ste v Indiji prebili na kolesu?

S kolesom sem bil v Indiji pol leta, za obkroženje planeta pa sem si odmeril več kot sedem let. Nisem štel kilometrov, nisem hitel in z nikomer tekmoval, niti sam s sabo. Za vsako jamo in hribček pa tudi za vsakega človeka sem si lahko vzel čas. Ljudje v samotnem biciklistu čitajo nekoga, ki potrebuje podporo, zaščito, hrano, vodo. Nekako si čist – ne uporabljaš nafte, trošiš svojo energijo. Najlepše izkušnje s soljudmi vse do danes sem doživel s kolesom. Če potuješ z vlakom in avtobusi, nate na vsaki postaji prežijo tisti, ki hočejo kaj od turistov. S kolesom pa, ko imaš samote v sedlu in vetru dovolj, se lahko vsak trenutek ustaviš, daš nogo dol in stopiš med ljudi. Pot s kolesom mi je predstavljala neke vrste očiščenje. A takrat mi je na dušo močno trkala vest, že odkar sem se v Pakistanu prvič zakadil. Nekaj sem moral začeti delati, kar ne bo samo kolesarjenje. Tako sem našel misijonarja Ivana Kašperta. Moral sem osmisliti to, da sem doma pustil otroka.

Kje ste ga srečali? Ste z njim preživeli dlje časa?

Poiskal sem ga v Madrasu, kjer je delal v najtežjem misijonu od vseh. Tam, sredi največje človeške bede, je gobavim mamam, zbolelim za lepro, ki že tako nič nimajo, jemal še tisto, kar so ravnokar rodile. Zato da je zavaroval otroke, da se ne bi tudi otroci okužili in začeli trohneti pri živem telesu. Nikoli ne bom pozabil krikov žena, ko so planile s pogradov in se vse razjedene opotekale na plano in tekle, dokler niso omagale za našim avtomobilom. Naš misijonar jim je dajal uteho. To, na kakšen način je to počel, in vse čemur sem bil priča, me je najbolj šokiralo in zaznamovalo. Prizori, ki sem jih videl, so me spomnili na trohnjenje živih ljudi v delu črnogorskega pisatelja Ognjena Spahića »Hansenovi otroci«. Družba gnije, vse vredno razpada, konec je vseh vrednot, pomemben je samo še dobiček. Ni več svetega, samo globoka praznina. A to ni ta praznina, o kateri govori recimo Osho, ki sem ga takrat tudi prebiral, poleg vsega drugega, od Fromma do Huxleya … Takrat sem se, preden sem se dobrcal do Pondicheryja, ponovno poglobil v Šri Aurobindov »Človeški ciklus« v prevodu Janeza Svetine.

Z Janezom Svetino v ašramu Sri Aurobinda tik pred monsumom leta 1986. Pondicheri, Južna Indija.

Sta se s Svetino srečala v Aurobindovem ašramu?

Da, ko sem prispel v Pondicherry, mi je nekdo dejal, da je tam še en Slovenec in so ga šli iskat. In v tistem čudovitem jutru se je pojavil Janez. Ta človek je bil zares svet. Povedal mi je za knjigo »The Wonder That Was India« avtorja Arthurja Bashama. Rekel mi je, da jo moram prebrati, če hočem razumeti Indijo. Če jo bom prebral, ne bom šel jezen iz Indije. Zaupal sem mu namreč, da po šestih mesecih na biciklu v Indiji ne razumem podceline nič bolj kot prvič na avtoštopu. Nisem dosegel blaženosti, ampak sem postal agresiven, tako nor, da se skoraj ne morem več prepoznati. V bes me spravlja množično podpiranje kastnega sistema ne samo elit, ampak tudi najširših množic, zapostavljenost najnižjih, tj. nečistih, nedotakljivih. In pa apatičnost, sprejemanje svoje usode, da je revščina posledica njihove karme, njihovih napak, storjenih v prejšnjem življenju. Nekoč sem videl od opija zadetega šoferja tovornjaka do smrti zbiti kulija. Ob nesreči mu je iz kabine padel kipec Šive. »Šiva ga je ubil!« je hlipal in kazal črepinje. »Kreten, ti si ga ubil! Videl sem, morilec!« sem zatulil nanj. Naslednjič sem izgubil živce, ko sem navsezgodaj lezel iz nekega grabna za cesto, kjer sem prespal in sem bil z biciklom na ramenih že tik pod vrhom. Mimo je prišel domačin, a mi ni priskočil na pomoč, ampak je samo brezbrižno opazoval moje napore. Z biciklom in vso kramo, navezano na njem, sem se zvrnil nazaj v graben. Potem, ko sem vse pobral in se le privlekel na cesto, sem stekel za moškim in ga brcnil v rit. Zajamral je, se popraskal, me čudno pogledal in še naprej zijal vame. Čudil sem se, da mi ni vrnil. To me je še bolj zjezilo. In nenadoma ničesar v