Zgodovinska priložnost, da se levico za vedno odtrga od korita

Desetletja so bile najmočnejše avtomobilske družbe na Kitajskem t. i. “veliki štirje”: FAW, Changan, Dongfeng in SAIC. Vsi v državni lasti in vpeti v centralnoplansko gospodarstvo. Potem pa se je zgodil preobrat, iz katerega se lahko tudi v Sloveniji kaj naučimo.

“Veliki štirje” so si še leta 2010 lastili približno 93 odstotkov trga. Državni konglomerati niso imeli skoraj nobene konkurence na domačem trgu, postopoma pa so začeli izvažati v tujino – predvsem v države Oceanije.

SAIC je imel pred 16 leti 31,3-odstotni delež prodanih vozil (doma in v tujini), FAW 22,6-odstotnega, Dongfeng 20,9-odstotnega, Changan pa 17,4-odstotnega. Do leta 2026 se je zgodil tektonski premik. SAIC-ov delež se je prepolovil na 15,3 odstotka, Dongfengov na 9,2 odstotka, FAW-ov na 8 odstotkov. Še najbolje gre Changanu, ki je ohranil približno enak delež, tudi zato, ker izdeluje veliko nizkocenovnih vozil.

Zasebna podjetja boljša od državnih

Kdo jih je nadomestil? Dva “tigra”, ki prihajata iz zasebnega sektorja: BYD in Geely. Prvi si lasti že 28,2-odstotni delež prodanih vozil, drugi 18,4-odstotnega. Nad 2 odstotka se je praktično iz nič prebil tudi proizvajalec pametnih telefonov Xiaomi, kar je še posebno impresivno, saj proizvaja izključno športne limuzine višjega razreda. “Veliki štirje” pa niso izgubili le tržnega deleža, ampak so danes tudi povsem odvisni od dveh proizvajalcev pogonskih baterij, CATL in BYD, programsko in strojno pa od prav tako zasebnega Huaweia, ki proizvaja elektroniko in programsko opremo za njihova vozila.

Foto: epa

Zasebni kitajski proizvajalci avtomobilov so postali uspešnejši od številnih državnih konkurentov, ker so bili hitrejši, inovativnejši, stroškovno učinkovitejši in bolj pripravljeni tvegati. Državna podjetja so bila veliko okornejša pri sprejemanju odločitev, prevzemanju tveganj ter zagotavljanju meritokracije. Nekatera so bila prisiljena dajati prednost obsegu proizvodnje in tržnemu deležu pred dobičkonosnostjo in inovacijami. Analitiki ugotavljajo, da so birokratske strukture, politični mandati in počasnejše odločanje zmanjšali njihovo sposobnost konkuriranja hitro razvijajočim se zasebnim tekmecem.

Pri tem je zanimivo, da vlada “državnim” proizvajalcem ni ponudila nobene zaščite pred konkurenco zasebnikov. Prepustila jih je trgu. Peking je dal prednost nacionalnemu tehnološkemu vodstvu in globalni konkurenčnosti pred ohranjanjem tržnega deleža državnih podjetij. Zadnji orakelj je bil trg. In trg je spregovoril. Podjetja v zasebni lasti so bolj inovativna, učinkovita, dobičkonosna in prodorna od podjetij v javni lasti.

Tajnikarjeva miselnost mora na smetišče zgodovine

Iz tega se lahko tudi Slovenci nekaj naučimo. Slovenska državna podjetja vodi politični kader po Tajnikarjevem principu: “Adrio imamo zato, da se vozimo, ne da bi delala dobičke.” Praviloma imajo nižje donose na kapital in sredstva kot primerljiva zasebna podjetja, čeprav delujejo v podobnih panogah in imajo pogosto privilegiran dostop do financiranja ali monopolni položaj. Po analizah Evropske komisije so slovenska državna podjetja zaostajala tako za domačimi zasebnimi podjetji kot tudi za državnimi podjetji v večini drugih držav srednje in vzhodne Evrope. Kitajski primer uči, da gre za sistemsko težavo gospodarstva v državni lasti in da sta edino pravo zdravilo privatizacija državnih mastodontov ter »preureditev« dolgočasnih pisarn, v katerih se nikoli nič ne zgodi, razen pajdaškega kapitalizma in politikantstva.

Zdaj imamo zgodovinsko priložnost, da to spremenimo in znova obudimo privatizacijsko pobudo, o kateri se je v Sloveniji nazadnje govorilo daljnega leta 2015. Izgovorov ni več. Ni več socialističnih upokojenskih strank z govorno napako. Ni več SMC-ja z rdečim uporniškim triom v ozadju. Obstaja pa 48 glasov, za katerimi stojijo volivci, ki hlepijo po ekonomski svobodi in umiku države iz gospodarstva.

Nekoč bodo otroci revolucije prišli nazaj. Pomembno je, da nikoli več ne dobijo priložnosti, da s svojimi aparatčiki vodijo milijardne gospodarske sisteme.

Mitja Iršič