»Želeli smo si dialog s politiko, čeprav to takrat ni bil mogoče. Zato smo to počeli skozi glasbo«

»Moj stari oče po mamini strani je živel v Pivki, ko je bila to še Italija. V gostilni je pel slovenske pesmi in vihral z zastavo. S staro mamo sta mislila, da bosta živela skupaj pri njem na kmetiji, a sta morala, tudi zaradi njegovega prepevanja, oditi,« je povedal Peter (Pero) Lovšin na četrtkovi predstavitvi knjige Na poti s Perotom Lovšinom v Tržaškem knjižnem središču. Biografija in roman ceste, ki jo je napisal Dušan Čater (izšla je lani pri Beletrini), je nastajala na poti, na koncertih, predavanjih, med snemanjem novega albuma in na zabavah širom Slovenije. Pogovor je vodil Peter Verč.

Pero Lovšin je poudaril, da so v njihovi družini vedno vladali topli odnosi, starša pa sta ga vseskozi spodbujala k branju slovenskih knjig. Tudi del njegove družine s Koroške se je v preteklosti preselil čez mejo, saj se v Beljaku niso več počutili varne. Družinski uporniški duh in Lovšinov lastni nemir, ki ga nenehno žene v raziskovanje novega, sta ga sčasoma pripeljala do panka.

Ko ga ljudje sprašujejo, kako in predvsem zakaj so nastali Pankrti, odgovarja preprosto: »Če dobro pomislim, je šlo enostavno za glasbo, ki je tekla v naših žilah.« Trije člani skupine so bili takrat študenti na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo ter redni obiskovalci koncertov. Frank Zappa, Jethro Tull, John Mayall, Ike in Tina Turner ter številni predstavniki glam roka so takrat redno gostovali v okviru pestre koncertne ponudbe v Ljubljani.

Ko so začeli razmišljati, kaj bi znotraj panka sploh počeli, je politično dogajanje hitro postalo njihova glavna tema. »Takratni politiki so bili brezizrazni tipi, kot nekakšne karikature iz stripov. V Jugoslaviji takrat sploh ni bilo prave politične opozicije, nikogar, ki bi se resno in javno soočil z oblastjo. Nekaj malega kritike je bilo zaznati le v filmskem črnem valu, pa med redkimi pisatelji in filozofi. Želeli smo si zgolj dialog s politiko, čeprav tisti pravi dialog takrat seveda ni bil mogoč. Zato smo to počeli udarno - skozi glasbo.«

Lovšin se je ob tem obregnil tudi ob današnjo politično klimo v Sloveniji: »Včasih ima človek občutek, da se težko opredeli za Slovenca, ne da bi izpadel staromoden, ker desna politika spodbuja nekakšen kvazi-nacionalizem, levi pa imajo do tega odpor. Jaz se jasno opredeljujem in trenutno delam na skladbi, ki me zadene naravnost v srce in gre nekako v stilu: vse se spreminja, gremo skupaj, Slovenija.«