Zavajanje tedna: Nam telefoni res prisluškujejo?

»Samo pogovarjala sva se o sesalniku, zdaj pa imam poln telefon oglasov zanj.« Takšne izkušnje so postale skoraj folklora digitalne dobe in pogosto vodijo do prepričanja, da nas pametni telefoni skrivaj poslušajo. Toda ali to res drži?

Tehnično gledano imajo pametni telefoni mikrofone, ki lahko snemajo zvok, vendar za trditev, da nas naprave stalno in prikrito prisluškujejo za oglaševalske namene, ni zanesljivih dokazov. Apple, Google in Meta so večkrat javno zatrdili, da zvoka iz mikrofona ne uporabljajo za personalizacijo oglasov in da se mikrofon aktivira le ob uporabnikovem izrecnem dovoljenju, na primer pri telefonskih klicih, snemanju videa ali uporabi glasovnih pomočnikov.

Trditve podjetij niso edini vir. Neodvisne analize so skušale to preveriti tudi tehnično. Raziskovalci z ameriške Northeastern University so že leta 2018 analizirali delovanje več priljubljenih aplikacij in niso zaznali, da bi te skrivaj snemale zvok in ga pošiljale zunanjim strežnikom za oglaševanje. Podobno ugotavlja tudi organizacija Consumer Reports, ki poudarja, da za množično prisluškovanje ni empiričnih dokazov.

Poleg tega bi bilo stalno snemanje pogovorov logistično izjemno zahtevno: hitro bi praznilo baterijo, povečalo porabo podatkov in bilo razmeroma lahko zaznavno z omrežnimi analizami. Do danes nobena resna varnostna raziskava ni pokazala, da bi se to dogajalo sistematično in v obsegu, kot ga predvideva mit.

Zakaj se torej zdi, da oglasi »berejo naše misli«? Razlaga se skriva drugje. Oglaševalski algoritmi temeljijo na ogromnih količinah vedenjskih podatkov: kaj iščemo na spletu, katere vsebine gledamo, kje se gibljemo, s kom smo povezani in katere aplikacije uporabljamo. Na podlagi teh signalov sistemi zelo natančno napovedujejo, kaj bi nas lahko zanimalo. Ko nato oglas sovpade z nedavnim pogovorom, si to zapomnimo kot nekaj izjemnega, medtem ko množico nepomembnih oglasov preprosto prezremo. Gre za klasičen primer potrditvene pristranskosti.

Res je, da so se v zadnjih letih pojavila poročila o tako imenovanih tehnologijah »active listening«, ki naj bi analizirale zvok iz okolja za tržne namene. Vendar gre večinoma za trditve iz marketinških gradiv posameznih podjetij, ki niso bile neodvisno potrjene, prav tako pa ni dokazov, da bi jih uporabljale glavne platforme ali da bi bile zakonite v evropskem pravnem okviru.

Pametni telefoni nas torej ne poslušajo stalno in skrivaj za potrebe oglaševanja. Občutek prisluškovanja je posledica izjemno naprednega sledenja našemu digitalnemu vedenju in dejstva, da algoritmi pogosto vedo več o naših navadah, kot se zavedamo sami. Zavajanje torej ni v mikrofonu, temveč v tem, kako malo razumemo sodobne podatkovne profile.

Ana Zupan