2 hours ago
13
Vitor Kamayura, Valentina Jozinović in Beatriz Innocenzi De Simone so mednarodna ekipa, ki je prejela drugo nagrado na Outsiderjevem natečaju za kurnik. Zasnovali so ga iz materiala, ki je Outsiderju blizu – iz zbite zemlje, ki tvori dva debela zidova, med katera je vstavljena lesena konstrukcija. Zbita zemlja izboljšuje bivalne pogoje za kokoši – akumulira toploto, ščiti pred vetrom, hkrati pa v debelini stene vključuje gnezda in počivala.
Bi se lahko predstavili?
Smo ekipa treh mladih ambicioznih arhitektov iz Brazlije in Bosne. Študirali smo na University of the Arts London, Universidade de Brasilia in Univerzi v Mostarju. Spoznali smo se med delom v biroju BLOCO Arquitetos, ki je v Brasilii.
Kako ste izvedeli za Outsiderjev natečaj za kurnik? Kaj vas je pritegnilo, spodbudilo k sodelovanju?
Za revijo Outsider in natečaj smo izvedeli z iskanjem po spletu; iskali smo manjše natečaje z brezplačno prijavo. Pritegnil nas je zaradi svoje drugačnosti. Ker smo vajeni oblikovati prostore za ljudi, nam je bila ideja zasnove kokošnjaka vznemirljiva in zanimiva. Vedeli smo, da se bomo morali vživeti v vlogo kokoši, ki prebivajo v objektu, na katerega ljudje pogosto gledajo predvsem s praktičnega vidika; za živali, ki tam živijo, pa je to dom.
Zakaj ste se odločili, da boste združili moči na natečaju, ki ga zaznamuje majhno merilo?
Ko smo se srečali v Brasílii, smo se zelo dobro ujeli. Vitor in njegovi prijatelji so že sodelovali na številnih natečajih; menili smo, da bi bila naša kombinacija izkušenj in različnih ustvarjalnih ozadij odlična priložnost, da združimo moči.
Kaj vas je osebno najbolj navdušilo pri delu na tako majhnem, skoraj nepomembnem objektu, kot je kurnik?
Menimo, da gre za idejo vživljanja v drugačno merilo življenja in za razmislek o tem, kaj pomeni zasnovati projekt, ki ga je mogoče na lokaciji zgraditi z lastnimi rokami. Hkrati je bilo treba upoštevati tudi ugodje kokoši v objektu, ki pa mora biti funkcionalen tudi za ljudi – pri čiščenju, pobiranju jajc in podobno – in ob tem zagotoviti še varnost živali.
Kako vidite sodobno arhitekturo? Kaj vam je najbolj všeč, kaj vas morda skrbi ali moti?
Sodobno arhitekturo vidimo kot razdrobljeno področje številnih zgodb, ne kot enotno panogo. Menimo, da je to dragoceno, še posebej zaradi naših raznolikih ozadij. Moč arhitekture je prav v tej pluralnosti, saj omogoča istočasno obravnavo kompleksnih družbenih, ekoloških in kulturnih vprašanj. Skrbi pa nas, da se vse bolj reducira na produkcijo podob, pogosto brez globine v dejanski prostorski izkušnji. To ne velja le za sodobne smeri v arhitekturi, temveč tudi za način, kako danes obravnavamo arhitekturo na splošno.
Kaj vas trenutno v arhitekturi najbolj zanima? Ali so to majhne vsakdanje strukture (kot je kurnik), urbani problemi, materialnost, trajnost, mobilnost, ali kaj povsem drugega?
Vedno bolj nas zanima vloga vsakdanjega in kako običajne strukture razkrivajo delovanje arhitekture. Hkrati s poglobljenim spoznavanjem zgodovine arhitekture pridobivamo orodja za oblikovanje utemeljenega mnenja in kritičnega manifesta v našem delu. Pogosto dajemo poudarek vprašanjem urbane adaptivnosti, ponovne rabe in zgoščevanja, saj verjamemo, da so ključni pri oblikovanju sodobnih mest. Materialnost in trajnost se nam zdita neločljivo povezani, saj določata tako atmosfero kot dolgoročno skrb.
Če bi lahko spremenili ali izboljšali eno stvar v današnji arhitekturni praksi, kaj bi to bilo?
Če bi lahko spremenili eno stvar, bi bil to hiter tempo arhitekturne produkcije. Verjamemo, da bi moralo delo v arhitekturi omogočati več časa za razmislek, poudarek pa bi moral biti na kontinuiteti namesto na novostih. Arhitektura bi morala dajati prednost trajnosti, odgovornosti in pomenljivemu izkustvu namesto takojšnjemu vizualnemu učinku.
Pripravila: Nina Dolar
English (US)