Veliko ljudi pogovor s strokovnjakom odlaša predolgo – ste med njimi tudi vi?

Pogovor s strokovnjakom je lahko koristen precej prej, kot si ljudje pogosto priznajo. Ne šele takrat, ko človek ne zmore več vstati iz postelje, ampak že tedaj, ko ga stiska vztrajno spremlja, mu jemlje energijo, slabša spanec, odnose ali zbranost in se mu zdi, da sam kroži v istem vzorcu. Dober orientacijski znak je preprost: če težava traja, se ponavlja ali vam opazno otežuje vsakdan, je smiseln vsaj prvi pogovor.

Zakaj je to vprašanje pogosto težje, kot se zdi?

Zato ker duševna stiska redko izgleda enako pri vseh. Pri nekom se pokaže kot nespečnost, pri drugem kot razdražljivost, pri tretjem kot umik od ljudi ali občutek, da ga utrudijo že običajne naloge. Ameriško psihiatrično združenje med opozorilnimi znaki navaja spremembe spanja ali apetita, umik iz dejavnosti, ki so bile prej v veselje, težave s koncentracijo, večjo razdražljivost in padec vsakodnevnega funkcioniranja. Ko se takšni znaki vlečejo ali stopnjujejo, ne gre več nujno le za “slab teden”.

Foto: Pogovor s stokovnjakom

WHO duševno zdravje opredeljuje kot stanje blagostanja, v katerem človek lažje obvladuje običajne življenjske obremenitve, dela, se uči in deluje v skupnosti. Ko stiska začne rušiti prav te osnovne stvari, je to eden bolj uporabnih kriterijev za razmislek o pomoči. V praksi to pomeni, da vprašanje ni samo, kako se počutite, ampak tudi, ali zaradi tega težje živite tako kot prej.

Kdaj je pogovor smiseln, tudi če stanje ni “zelo hudo”?

Pogovor je smiseln že takrat, ko vas nekaj dlje časa notranje izčrpava. To je lahko tesnoba, ki se vleče iz dneva v dan, žalost, ki ne popusti, občutek brezupa, nenehna napetost v telesu, težave s spanjem, pretirano premišljevanje ali občutek, da vas vsakdan prehiteva. NHS med razlogi za iskanje pomoči navaja prav to, da vas misli in občutki redno obremenjujejo, da težje uživate življenje ali da vplivajo na delo, odnose in običajne dejavnosti.

Pogosta zmota je, da mora človek najprej natančno vedeti, kaj je narobe. V resnici je prvi strokovni pogovor pogosto koristen prav zato, ker pomaga razjasniti, ali gre za prehodno stisko, posledico daljše preobremenjenosti, izgorevanje, anksioznost, depresivno počutje ali kombinacijo več dejavnikov. Svetovanje in druge oblike pogovorne pomoči niso namenjene samo ljudem z jasno diagnozo. NHS izrecno navaja, da so takšne oblike pomoči dostopne tudi za težave, kot so tesnoba, depresivno počutje, stres in druge čustvene obremenitve.

Ali drži, da bi moral najprej poskusiti vse sam?

Ne. Seveda je smiselno preveriti osnove: spanec, ritem dneva, prehrano, gibanje, obremenitve, odnose. A če to poznate že na pamet in vam kljub temu ne uspe narediti premika, to ni dokaz, da se ne trudite dovolj. Pogosto je to prej znak, da koristita zunanji pogled in strukturiran pogovor. Tudi APA poudarja, da duševne težave niso razlog za sram in da je iskanje pomoči primerljiv zdravstveni korak kot pri drugih težavah.

Foto: Urejanje prehrane

Resničen življenjski primer je lahko zelo preprost. Nekdo normalno hodi v službo in od zunaj deluje povsem v redu, doma pa ne more zaspati, vse ga razdraži, odlaša z osnovnimi opravki in se izogiba prijateljem, ker nima moči za pogovor. Drugi še zmore študij ali delo, vendar ga že manjši zaplet vrže iz tira in ima občutek, da ga telo stalno drži v pripravljenosti. Tak človek ni “premalo bolan” za pomoč. Prav nasprotno: pogosto je v fazi, ko lahko pogovor največ pomaga, ker težava še ni popolnoma razsula vsakdana. Ta primer je ilustrativen, vendar dobro sledi znakom, ki jih kot opozorilne navajajo APA in NHS.

Kaj če še vedno nisem prepričan, ali imam dovolj velik razlog?

Potem si velja zastaviti nekaj treznih vprašanj. Ali težava traja več tednov? Ali se ponavlja? Ali vpliva na spanec, odnose, delo, študij ali občutek nadzora nad življenjem? Ali bližnji opažajo, da ste drugačni? Ali sami veste, da “nekaj ni v redu”, pa to stalno odlagate? Če je odgovor na več vprašanj pritrdilen, je to že razumen razlog za pogovor. NIJZ v gradivih o pomoči v duševni stiski poudarja, da je pomembno poiskati pravo pomoč ob pravem času in da je lahko prvi korak osebni zdravnik, svetovalnica ali telefonska pomoč.

Pomemben pokazatelj je tudi trajanje. WHO opozarja, da je del psihološke stiske lahko normalen odziv na obremenitve, vendar pri nekaterih ljudeh težave ne minejo same ali se razvijejo v resnejše motnje. Bistvo ni v tem, da si človek sam postavi diagnozo, ampak da opazi, kdaj se stiska ne umika več po običajni poti.

Kako je to v Sloveniji sploh dostopno v praksi?

V Sloveniji prvi korak ni nujno psihiater. NIJZ navaja, da se lahko človek obrne na osebnega zdravnika, na telefone za pomoč ali na mrežo centrov za duševno zdravje. Po podatkih GOV.SI centri za duševno zdravje odraslih delujejo pri zdravstvenih domovih po vseh slovenskih regijah in so namenjeni temu, da je pomoč bližje domačemu okolju. To je pomembno, ker marsikdo pomoč še vedno dojema preozko, kot da obstaja le ena vrata in ena vrsta pomoči.

Če človek še ni pripravljen na daljši proces, je lahko prvi korak že kratek pogovor z osebnim zdravnikom ali stik z eno od svetovalnih oziroma kriznih linij. NIJZ med javno dostopnimi viri navaja Klic v duševni stiski na številki 01 520 99 00 in Samarijan in Sopotnik na 116 123. To ne pomeni, da mora biti stanje nujno krizno; včasih je pomembno predvsem to, da človek ne ostane sam z vprašanjem, ali “pretirava”.

Kaj pa, če gre že za nujo?

Tu pravilo ni zapleteno. Če so prisotne samomorilne misli, samopoškodovanje, občutek neposredne nevarnosti ali stanje, v katerem človek ne more več varno poskrbeti zase, to ni več tehtanje, ali bi pogovor koristil, ampak situacija za takojšnjo pomoč. NIJZ v takih primerih navaja 112, dežurno zdravstveno pomoč, najbližjo psihiatrično bolnišnico oziroma urgentno psihiatrično ambulanto.

Foto: Psihiatrična bolniščnica

Kaj je najbolj pošten sklep?

Najbolj uporaben odgovor je verjetno ta: pogovor s strokovnjakom je smiseln, ko stiska ni več le trenutna neprijetnost, ampak postaja del vašega vsakdana. Ni treba, da ste na robu, ni treba, da imate popolnoma jasno razlago, in ni treba, da vas mora nekdo drug najprej potrditi. Dovolj je, da opažate, da vam je težje kot prej in da sami ne pridete več dobro naprej.

Včasih tak pogovor potrdi, da gre za prehodno obdobje in da zadostujejo manjši, konkretni koraki. Včasih pa je to začetek pomoči, ki bi jo človek potreboval že prej. V obeh primerih ne gre za pretiravanje, ampak za razumen in odgovoren odziv na lastno stisko.

Pripravil: J.P.

Vir: NIJZ, NHS, APA, WHO, GOV.SI, Freepik