»V Trstu sem hkrati tujec in doma«

Martina Kušeja, koroškega Slovenca in režiserja evropskega formata, privlačijo večjezična okolja. Trenutno deluje kot svobodni umetnik in režiser v mednarodnem prostoru, potem ko je leta 2024 zaključil svoj mandat umetniškega vodje slovitega dunajskega Burgtheatra. Občasni dom ima tudi v Trstu.

V knjigi Za mano belina pišete, povzemam: ko ste bili v Sloveniji ste bili Slovenc, veliko ste delali v Nemčiji in ste se počutili kot Nemec. Ko »sem se vrnil v Avstrijo, pa mi nekako ni najbolje uspelo, da bi se imel za Avstrijca«. Zanimivo glede na to, da ste tam odraščali, imate državljanstvo ... Kako se počutite, zdaj ko ste v Trstu?
Tukaj se počutim preprosto neverjetno dobro. V svojem življenju nikoli nisem imel želje, da bi se nekje za vedno ustalil – v tem smislu mi je Trst popolnoma všeč: biti tujec in hkrati biti tudi »doma«. Do zdaj še nisem imel nobenih negativnih izkušenj s Trstom; mesto je razburljivo in včasih prijetno zaspano. Iščem ljudi in situacije, ki me zanimajo ali mi prinašajo veselje – vsega drugega mi ni več treba prenašati.

Kakšen je pa vaš prvi spomin na Trst?
Bilo je verjetno v šestdesetih letih, ko sem kot šest ali sedemletnik z očetom v Fiatu 500, našem prvem avtomobilu, potoval v Trst in naprej v Savudrijo. Vožnja skozi znameniti naravni predor na Obalni cesti – to je moj najzgodnejši spomin, saj se mi je takrat zdelo, da se je za njim odprlo eno najčudovitejših mest, kar sem jih kdaj doživel. TRIESTE! In takrat, tega se še natančno spomnim, sem si zaželel, da bi nekoč živel v tem mestu.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku