Uspeh je samo tisto, kar znamo izmeriti

Sedite na srečanju, neke vrste sestanku, dvajset ljudi, med seboj se ne poznate.
“Predlagam, da se najprej predstavimo, bom jaz začel, potem pa gremo v smeri urinega kazalca,” reče moderator in pove ime, kje je zaposlen, koliko let dela, v koliko državah prodaja, koliko prometa je naredil lani in število nagrad, ki jih je pobral. Ob tem še doda, da je njegov največji uspeh to, da je že tretje leto na funkciji predsedujočega in se zahvali za zaupanje. Aplavz.

Vsak naslednji udeleženec sledi vzorcu. Ime, uspehi, številke. Nekateri berejo z listka, ker so si imeli še čas zapisati glavne poudarke, medtem, ko so se drugi predstavljali.

In potem pride na vrsto temnolasa gospa zrelih let. Pove svoje ime, imena svojih treh otrok, doda še imena šestih vnukov, dveh prostoživečih mačk in gobčne papige. Z nasmehom omeni, da vsako nedeljo pripravi kosilo za vso širšo familijo in da bo, ob tem se še bolj nasmehne, morala dokupiti še eno jedilno mizo in nekaj stolov.

Nekateri, ki so se predstavili pred njo, zdaj razmišljajo, kako bedno je zvenela njihova predstavitev, spet drugi se sprašujejo, kaj gospodinja sploh počne med njimi.

A tisti, ki še pridejo na vrsto, se ne predstavljajo več samo s številkami, ampak dodajo svoje otroke, pse, mačke, vikende na Krku in najljubše hobije, nekdo se pohvali, da je sam zamenjal vodovodno pipo, a da je za vsak primer kupil manjše vedro in ga namestil pod ventil. Aplavz.

Vsi imamo svoje ravnilo, s katerim merimo lasten uspeh. Na enem ravnilu so zneski, na drugem čas, preživet z družino. Na enem število držav, v katerih je podjetje prisotno, na drugem število šolskih predstav, v katerih igra tvoj otrok in si se jih udeležil.

Če danes želim reči, da sem uspešen (karkoli to že pomeni), okolje zahteva dokaz. Številke. Izdelek. Nekaj. Karkoli.

Ampak to še ni dovolj. Če želim reči, da sem uspešen, moram vse te dokaze primerjati z drugimi. Uspešen sem lahko samo glede na nekoga drugega. Sem boljši od nekoga, večji od nekoga, pred nekom. Vsako merilo uspeha je lestvica, na kateri nekdo stoji višje in nekdo nižje. Medalja po definiciji meri razliko od drugih. Naslovnica, lestvica najbogatejših, število sledilcev,… vse to obstaja samo zato, ker lahko eno osebo, ekipo, ločiš od druge. Tam, kjer ne moreš primerjati, ni ne medalje ne naslovnice. Družba zna slaviti samo tiste, ki jih lahko postaviti v vrsto.

Kaj pa se zgodi, ko se odločim, da ne bom tekmoval? Da se ne bom primerjal? Če sprejmem, da me ni na lestvicah in da me ni med udeleženci, ki se predstavljajo s številkami?

Oziroma, kaj se zgodi, če s svojim delom ne morem tekmovati?

Velik del tega, na čemer svet v resnici stoji, sploh ni obravnavan kot dosežek.
Reče se mu vzdrževanje. Ali skrb. Nuja. To ni dogodek, to je nedogodek.
Medicinska sestra, ki vso noč pazi, da se stanje stotih bolnikov ne poslabša, ob koncu izmene prepreči sto slabih stvari, ki se niso zgodile.
Babica, ki skrbi za svoje vnuke, dokler starši ne pridejo domov, nima veliko za pokazati. Hiša je čista, urejena, vnuki naspani, siti, zadovoljni. Razen ostanki od kosila. Če so, v redu. Če jih ni, nas zanima, zakaj jih ni.

Tudi v poslu je dostikrat podobno, če pogledam ozadje iz svojega področja, odnosov z javnostmi, komunikacij, organizacije dogodkov. Del posla je, da zgodbo ustaviš, da do nje sploh ne pride, da komunikacijo zadnji trenutek obrneš, zapolniš vrzeli, ki bi lahko postale rakave. Da ob štirih zjutraj naredimo obhod po hotelu in vse opite udeležence, ki so zaspali na kavčih predverja ali celo na stopnicah med nadstropji, izvlečemo v sobo, najeto samo za ta namen. Navzven tega nihče ne vidi. In ne samo, da ne vidi, pogosto takšnim nedogodkom nihče niti ne verjame. Težko je namreč dokazati verjetno škodo, če se navzven nič ni zgodilo.

Cela plast družbe ostaja zunaj opevanega uspeha, čeprav moderno življenje močno sloni na njej. Ljudje, ki odpeljejo odpadke, da prebivalci mesta ne zbolijo. Ljudje, ki vzdržujejo kanalizacijo, vodovod, električno omrežje, sisteme, ki jih opazimo šele, ko odpovejo. Čistilke. Negovalci. Prostovoljci. In starši, stari starši, ki od dneva nič gradijo človeka, ne kariere. Skrb za otroke, invalide, stare in bolne.
Skupni imenovalec omenjenih je, da je rezultat njihovega dela skrb, nega, vzdrževanje, da se kaj hudega ne zgodi.

Z merljivim delom življenja se ukvarja praktično ves svet. Lestvice, nagrade, algoritmi, lajki, ogledi. Več, še več, če gre, dajmo največ. Milijon. Kaj milijon, milijarda. Tisoč milijard.
Ko pa gre za prisotnost, skrb, nego, vzdrževanje, … tega ne šteje nihče, razen nas samih.

Prvi odmor, prva kava. Večina vas stoji ob temnolasi gospe zrelih let in se na glas smejite ob poslušanju zabavnih zgodb o gobčni papigi, ki zapre kljun le takrat, ko se v sobi pojavita mački.