1 hour ago
24
Novinarstvo je sanjski poklic za radovedneža
Ko smo leta 2011 lansirali revijo Reportagen, smo z vseh strani slišali: »Nikoli vam ne bo uspelo.« Zasnovali smo revijo brez fotografij (ker slike odvračajo pozornost od besedila), s formatom, ki odstopa od običajnega formata revij (ker se majhen format lažje spravi v žep, še posebej pa v torbice bralk), z naslovnicami, ki odstopajo od običajnih, in brez osrednje tematske usmeritve (ker se presenečenja in raznolikost skladajo z našim konceptom). Poleg tega je bila maloprodajna cena 20 frankov (tedanjih 15 evrov) precej višja od običajnih cen revij v kioskih v Švici, Nemčiji in Avstriji.
V skladu s pisnim priporočilom legendarnega nemškega novinarja Egona Erwina Kischa (»Začnite s potresom in stopnjujte napetost.«) smo želeli takoj preiti k bistvu.
Kazalo vsebine je že na sami naslovnici, tako da bralec takoj ve, kaj lahko pričakuje, in po nekaj straneh obveznih oglasov začnemo. »Jebal je osla,« je bil prvi stavek v naši prvi številki, izgovoril pa ga je ameriški vojak na izvidnici v Afganistanu.
Razlog za osredotočenost na reportaže je preprost. Izhaja iz našega navdušenja nad pripovedovanjem zgodb. Novinarji smo po duši vedno pripovedovalci. Seveda nekdo želi raziskovati, drugi težiti bogatim in vplivnim, tretji pa spoznati nove stvari ter razumeti zapletene in kompleksne odnose. Novinar je sanjski poklic za radovedneža. Temelji na Jamesu Bondu; ima »licenco za spraševanje«, kar lahko uporabi kot izgovor za zastavljanje vprašanj. Seveda je treba to početi s potrebno ponižnostjo in empatijo. Ne glede na to, ali gre za televizijo, splet, lokalni radio ali tisk: vsi želimo substanco (ta nenavadni, a resnični dogodek¹, kot je rekel Goethe) posredovati naprej – čim bolj zanimivo, tem bolje. In prav to žanr reportaže odlično počne. Ne gre za pust prenos informacij, temveč za »kino v glavi«. Poslovna ideja naše revije je: dejstva + literatura = več bralcev.
Genialna stvar pri reportažah je, da lahko kot bralci pogledamo v glave in srca drugih. Srečamo ljudi, ki jih nikoli ne bi srečali, in doživimo izkušnje, ki jih nikoli ne bi doživeli. Prepoznamo se v običajnih dramah, zagatah in sreči drugih – in s tem živimo več kot eno življenje.
Se vam zdi pretirano? Sploh ne. Ljudje potrebujemo zgodbe za preživetje. Tega ni nihče bolje znanstveno dokazal kot estonska filozofinja Margit Sutrop. V svoji knjigi Antropološka funkcija literature² pojasnjuje, da takrat, ko pripovedujemo, kar smo doživeli, hkrati predelujemo pripovedovano; ko poslušamo, pa nenehno primerjamo slišano z lastnimi izkušnjami in svojim pogledom na svet – in se s tem pripravljamo na prihodnje dogodke. Pripovedovanje zgodb in poslušanje pripovedi sta neprestan proces duševne higiene.
Bodimo torej jasni: pripovedovanje zgodb je del človeka. In seveda teorija Margit Sutrop ne velja samo za fikcijo! Italijanski pisatelj Roberto Calasso pravi: »Literatura ne potrebuje fikcije.« Ogromna količina »breaking news« v našem vsakdanu ustvarja boljše zgodbe, kot si jih pisatelj sploh lahko zamisli.
Profesor književnosti na Univerzi v Bernu Oliver Lubrich gre še korak dlje in pripovedovanje zgodb razlaga kot vprašanje življenja in smrti. Človek je žival, ki pripoveduje – homo narrans. Pripovedovanje je za nas eksistencialnega pomena. Z antropološkega vidika obstajajo preprosti vzorci, kot je »Quest«³. Lubrich: »Lovec ali nabiralec gre ven, da bi ubil žival ali poiskal hrano, in se spet vrne domov. Takšna dramaturgija se ponavlja od vitezov okrogle mize vse do virtualnih svetov digitalnih iger. Psihološko nam pripovedi ponujajo priložnost, da izkusimo čustva in jih odigramo v varnem prostoru. Tako vadimo svojo empatijo. Z zgodbami si zagotavljamo svojo identiteto, individualno in kolektivno. Pripovedujemo si svoje življenje in si tako konstruiramo svojo biografijo. Navsezadnje so tudi politične ideologije in programi pripovedi: o razrednem boju, o moči trga ali o izgubljeni veličini naroda, ki jo je treba ponovno pridobiti. Biti sposoben videti skozi način, kako nam stvari povedo in pojasnijo, je pomembna veščina.« Če torej razvijemo to kompetenco, smo sposobni vrednotiti medijske zgodbe in se zaščititi pred propagando. Naučimo se razlikovati lažne novice od dejstev, teorije zarot od reportaž.
Vsi ti premisleki so za nas kot novinarje in ustvarjalce revij ključni. Dobra reportaža čim bolj avtentično pripoveduje zgodbo osebe, o kateri govori. Nato pa sproži to, kar je Bob Dylan rekel o govorih Baracka Obame: »Ob njih čutim in razmišljam hkrati.«⁴
Niti barvne dvostranske slike niti lepota in vznemirljivost postavitve ne smejo preprečiti bralcu, da se med branjem potopi v zgodbo in odkrije delček sveta. Po 11 letih, 67 izdanih revijah in več kot 400 resničnih zgodbah z vsega sveta smo prepričani, da bomo še naprej našli bralce, ki bodo z nami delili to navdušenje.
Portret: Alexandra PauliV rubriki #Uredniška vabimo urednike svetovnih revij k odgovoru na vprašanje: Kaj je dobra revija
Napisal: Daniel Puntas Bernet, glavni urednik in ustanovitelj revije Reportagen
Prevedla: Nina Granda
¹ unerhörte Begebenheit
² Fiction and imagination: The anthropological function of literature (Explicatio), Margit Sutrop, 2000
³ iskanje/lov/misija
⁴ They make me feel and think at the same time.
English (US)