2 hours ago
13
V Sloveniji že več let odmeva tema domnevno ukradenih otrok v porodnišnicah, predvsem v obdobju nekdanje Jugoslavije med leti 1965 in 1990. Parlamentarna preiskovalna komisija, ustanovljena aprila 2024, je skušala razkriti resnico o sumih trgovine z otroki, a je naletela na politični odpor vladajoče elite.
Vmesno poročilo komisije včeraj ni bilo sprejeto.
Priča smo bili tudi človeško skrajno nerazumljivim izjavam poslank Gibanja Svoboda, kot sta Urška Klakočar Zupančič in Lena Grgurevič (obe Svoboda). Več o tem bomo še poročali.
Kljub temu matere in družine vztrajajo pri iskanju odgovorov. V nadaljevanju predstavljamo nekaj osebnih zgodb mater, ki so pričale pred komisijo ali v medijih, in kažejo na globoke čustvene rane.
Zdenka Pukmeister: “Želela sem videti svojega mrtvega otroka, a mi niso dovolili.”
Zdenka Pukmeister je ena izmed mater, ki je pred parlamentarno komisijo delila svojo pretresljivo izkušnjo iz leta 1980. Rodila je sina v porodnišnici, kjer so ji otroka takoj po rojstvu odnesli v inkubator. “Vzeli so mi otroka in ga dali v inkubator. To je bilo že zdavnaj. Niso me spustili k njemu, ker bi ga lahko okužila,” je povedala v pričanju. Ponoči so ji dali injekcijo, ki jo je uspavala, in ko se je zbudila, so jo medicinske sestre fizično zadržale, da ni mogla do otroka. Naslednji dan ji je zdravnik hladno sporočil, da je otrok umrl.
“Želela sem videti svojega mrtvega otroka, a mi niso dovolili. Ko sem bila zmedena, so mi rekli, da je otrok že na poti na pokopališče,” je dodala s solzami v očeh.
Zdenka govori v imenu vseh mater, ki sumijo, da so njihovi otroci bili ukradeni: “Tukaj sem v imenu svoje družine in vseh staršev, ki so z nami že dolgo in upajo, da so naši otroci bili ukradeni.”
Njena zgodba je tipična za mnoge – brez trupla, brez dokazov, samo besede zdravnikov. Po njenih besedah je to “identično zgodbam vseh drugih mater”. Kljub desetletjem bolečine še vedno upa na resnico, saj meni, da bi hitrejša rešitev pomagala vsem prizadetim. Njena priča je bila posneta na seji komisije, kjer je poudarila potrebo po razkritju dejstev.
Dragana Naumoski: Sumljive datumske neskladnosti in anonimni namig
Dragana Naumoski je rodila sina 12. maja 1990 v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor s carskim rezom. Sprva so ji zatrdili, da je z otrokom vse v redu, a kasneje so sporočili, da je umrl zaradi aspiracijskega sindroma – napil se je plodovnice. “Edini zdravnik, s katerim sem imela stike, mi je pojasnil, da je imel otrok aspiracijski sindrom,” je povedala pred komisijo. Po podatkih iz mrliške knjige je bil otrok premeščen na otroški oddelek, kjer je umrl dan pozneje, a drugi dokumenti navajajo 14. maj kot datum smrti, kar se ji zdi sumljivo.
Zdravnik ji je predlagal, da bolnišnica pokoplje otroka v majhni kovinski krsti na posebnem delu pokopališča, a v pogrebni službi so zanikali tako navado. Dragana obžaluje, da z možem nista zahtevala ogleda trupla. Pred približno sedmimi leti je na družbenem omrežju objavila zapis o iskanju otroka, na kar se je odzvala ženska, ki je delala na sodišču: “Rekla mi je, da je moj otrok živ in naj ga iščem.” Komisija je obljubila, da bo zahtevala dodatne dokumente, vključno z zapisnikom obdukcije, ki je bil uničen. Dragana je čustveno izčrpana: “To me muči že 34 let. Želim samo resnico.”
Natalija Franko: “Pri nas se je zgodil zlom družine”
Natalija Franko ni izgubila otroka, ampak brata Andreja, ki se je rodil 24. oktobra 1995 v novomeški porodnišnici. Njena mama ga ni mogla držati v naročju – iz porodne sobe ga je brez pojasnila odnesla neka gospa. Kasneje so sporočili, da je bil premeščen v Ljubljano zaradi težav z dihanjem. Oče je zjutraj dobil klic, da je otrok umrl pri porodu, mama pa je klicala v Ljubljano in slišala, da mu počijo pljuča in umira. Starša sta odšla brez dokumentov, obljubljenih po pošti, ki jih nista nikoli dobila.
Natalija, ki je bila takrat majhna deklica, danes pripoveduje z bolečino: “Te stvari puščajo zelo velik pečat na družini. Pri nas se je takrat zgodil zlom družine. Oče in mama nikoli nista prebolela in zelo težko še danes brodita skozi to.” Mama se spominja samo svetlih las svojega sina. Družina je dvakrat poskušala pridobiti rojstni list, a so ju odslovili. Primer obravnava preiskovalna komisija, ki je ugotovila pomanjkljivosti v bolnišničnih podatkih. Natalija je pričala pred komisijo in poudarila: “Moji mami so ga med samim porodom vzeli. Niso ji ga dali v naročje.”
Simona Šeremet Kalanj: Predstavnica sto mater v iskanju resnice
Simona Šeremet Kalanj iz Društva izgubljeni otroci zastopa več kot sto mater, ki dvomijo v uradne razlage smrti svojih otrok. “Ne trdimo, da so vsi otroci živi, zagotovo pa niso vsi mrtvi,” pravi. Matere niso smele videti trupel ali jih pokopati, kar otežuje žalovanje. V društvu so odkrili primere, kjer se na dokumentih ponavljajo ista imena zdravnikov, nekateri še živi.
Primer: Deklica iz Velenja, kupljena in posvojena iz Bosne, ki jo je društvo združilo z biološko družino. Simona poudarja čustveni vpliv: “Matere so v bolečini, posvojitelji pa nočejo DNK-preiskav zaradi strahu pred preteklostjo.” Društvo sodeluje s policijo, vendar je kritično do pomanjkanj< napredka. V Srbiji je Evropsko sodišče naložilo preiskave, Simona upa na podobno v Sloveniji. “Želimo zaslišanje vpletenih, da razkrijemo resnico.”
Te zgodbe kažejo na sistematične pomanjkljivosti v porodnišnicah in globoko travmo družin. Kljub zavrnitvi poročila komisije primeri ostajajo odprti pri tožilstvu. Matere vztrajajo: resnica je edino, kar lahko zaceli njihove rane.
Kdor želi se lahko obrne na Izgubljeni Otroci – Društvo izgubljeni otroci. Sedež imajo v Novem mestu.
M. D.
English (US)