Trumpova šahovska poteza v Hormuški ožini

Trumpova administracija je našla novo rešitev za odprtje Hormuške ožine. Sedaj jo blokira tudi sama. Zdi se kontraintuitivno, a s tem želi doseči prekinitev blokade. Medtem ko se strateška igra mačk in miši pred iransko obalo nadaljuje, pa je v konflikt vedno bolj vpletena Kitajska.

Konflikt med ZDA in Iranom na tej točki traja šest tednov. Tekom spopadov je Iran izgubil skoraj celotno vodstvo, ostal brez mornarice, sposobnost lansiranja raket in brezpilotnih letalnikov je oslabljena. Kljub temu se zdi, da Iran še ni blizu predaje. Režim je še vedno sposoben blokirati ožino in prav to je trenutno največji kamen spotike, saj ima neposreden vpliv na ceno naftnih derivatov, posledično pa na celotno globalno gospodarstvo. Skozi ožino se namreč pretaka 20 odstotkov svetovne nafte.

8. aprila je bil sprejet dogovor o prekinitvi ognja med vojskujočima stranema, a je bil že večkrat kršen z obeh strani. Dogovor so spremljale tudi številne nejasnosti glede vsebine. Iranska stran je vztrajala, da vsebuje tudi prekinitev ognja v Libanonu, kjer Izrael izvaja vojaške operacije zoper ostanke Hezbolaha. Izrael je zanikal, da bi dogovor vseboval to določilo. Obe strani pa sta navajali, da dogovor vključuje takojšnjo sprostitev blokade hormuške ožine, do česar pa še ni prišlo, kljub večkratnim pozivom.

Slika je simbolična (Foto: EPA)

Iranska selektivna blokada

Ključno – Iranski režim v Hormuški ožini ne izvaja popolne pomorske zapore, temveč selektivno nadzoruje prehod ladij glede na politične in gospodarske interese. Prehod praviloma omogoča lastnim plovilom, zlasti tankerjem z nafto, pa tudi ladjam držav, ki jih ne šteje za sovražne ali z njimi ohranja stabilne odnose. V zadnjem času se uveljavlja tudi sistem predhodnega preverjanja, pri katerem morajo ladjarji pridobiti dovoljenje za tranzit, pri čemer imajo prednost plovila z nujnimi tovori ali tista, ki prihajajo iz nevtralnih oziroma partnerskih držav. Nasprotno pa je prehod močno omejen ali onemogočen ladjam, povezanim z državami, ki jih Teheran dojema kot nasprotnike, ter tistim brez ustreznega dovoljenja. Takšen pristop Iranu omogoča, da ohranja ključni vpliv nad eno najpomembnejših svetovnih pomorskih poti, ne da bi hkrati popolnoma ohromil lastni izvoz in trgovinske tokove.

Trumpova šahovska poteza 

Tako pridemo do ameriške odločitve, da tudi sami uvedejo zaporo hormuške ožine. V nedeljo jo je napovedal predsednik ZDA z naslednjimi besedami: “Mornarica Združenih držav, najboljša na svetu, bo začela s procesom blokade vseh plovil, ki bodo skušala vpluti ali izpluti iz Hormuške ožine”. Blokada danes že deluje, a očitno ni popolna. Glede na nekatera poročila se je manjše število tankerjev izmuznilo blokadi.

Geopolitična igra pa je s tem postala še nevarnejša.

Kako se bo v konflikt vpletla Kitajska?

Ameriška blokada preostanka prometa, ki je kapljal skozi ožino, je prizadela predvsem Kitajsko. Ta je namreč največja uvoznica iranske nafte. Ameriška blokada prehoda njihovih plovil bi lahko imela katastrofalne posledice na njihovo gospodarstvo. Odziv vodstva države, da je blokada “nevarna in neodgovorna”, ne čudi. Blokada Kitajsko sili, da se tudi sama vmeša v reševanje konflikta. Njihovo posredovanje je zaenkrat pričakovati na diplomatskem parketu, z vplivanjem na Iran, da vendarle omogoči pomorski promet, ki bi posledično sprostil tudi ameriško blokado.

Foto: AFP

Hkrati pa se zastavlja vprašanje, kaj bi se zgodilo, če kitajska diplomatska prizadevanja ne bi obrodila sadov. Bi Kitajska poskušala blokado prebiti z vojaškimi sredstvi? Zaenkrat se to ne zdi verjetno. Kitajska v regiji ne vzdržuje zadostne mornariške prisotnosti, da bi kaj takega lahko poskusila. Še več, poskus prebitja blokade bi pomenil, da je prišlo do izmenjave ognja med dvema svetovnima velesilama. S tem pa bi regionalni konflikt prerasel v svetovnega. To pa, vsaj zaenkrat, še ni v interesu nobene od vpletenih sil.

Ž. K.