Tolmačenje v znakovni jezik: bistvo, vrste in osnovne funkcije

Tolmačenje v znakovni jezik, imenovano tudi prevajanje v znakovni jezik, je proces posredovanja med ljudmi z normalnim sluhom in tistimi z motnjami sluha s pomočjo znakovnega jezika in mimike. Zahvaljujoč temu imajo gluhi možnost polno vključevanja v družbo, izobraževanja, dela in koriščenja storitev.

Cilj tolmačenja v znakovni jezik

Cilj tolmačenja v znakovni jezik je zagotoviti dostopnost informacij za popolnoma in delno gluhe osebe. Tolmačenje v znakovni jezik jih naredi polnopravne udeležence komunikacije in družbenega življenja.

Tolmači za gluhe prevajajo informacije, ki so lahko v ustni ali pisni obliki, iz enega jezika v znakovni jezik in obratno. Svoj prevajalski slog prilagajajo določenemu kontekstu in občinstvu. Na primer, za prevajanje med znanstvenimi konferencami se uporablja terminologija, tolmači za gluhe pa uporabljajo geste, ki prenašajo posebno leksiko.

Dolžni so prenašati čustva in intonacijo govorca, ohranjati slog govora in kulturne posebnosti ter upoštevati individualne želje stranke v zvezi s hitrostjo prevajanja in hitrostjo gestikulacije.

Kdaj je potreben tolmačenje za gluhe?

Potreba po tolmačenju za gluhe se pojavi v različnih situacijah, ko je treba vzpostaviti komunikacijo med ljudmi z normalnim sluhom in gluhimi ali tistimi z izrazitimi motnjami sluha. Uporablja se v državnih institucijah, izobraževalnem sektorju, zdravstvu, pravu in socialnih službah.

Zahvaljujoč tolmačem za gluhe učenci in študenti z motnjami sluha pridobivajo znanje enako kot njihovi vrstniki, ki slišijo. Takšen način komunikacije je v veliki meri potreben v zdravstvenih ustanovah, pa tudi v medijih in kulturi. Tolmačenje za gluhe omogoča dostop do kulturnega življenja za gluhe osebe. Uporablja se v centrih za socialno varstvo, rehabilitacijskih centrih, javnih organizacijah in celo v zasebni praksi, na primer na poslovnih sestankih in družinskih dogodkih.

Tolmači za gluhe prevajajo predavanja, seminarje, spremljajo učni proces v inkluzivnih skupinah, v zdravstvu pa zagotavljajo komunikacijo med zdravstvenim osebjem in bolniki z okvaro sluha. Tolmačenje za gluhe je potrebno v pravnem področju, zlasti na sodiščih in pri komunikaciji s policijo.

Znakovni jezik se uporablja za prevajanje gledaliških predstav, ogledov, kulturnih dogodkov, televizijskih programov, novic in intervjujev.

Zanimivost! Prevajanje govorjenega in pisnega jezika v znakovni jezik za gluhe in naglušne se je začelo uporabljati že v 17. in 18. stoletju, vendar se je sistematični razvoj začel šele kasneje. V televizijskih programih se na primer uporablja od 1960-ih let, najprej za novice, nato pa za zabavne oddaje in filme.

V 21. stoletju so se pojavili virtualni avatarji-tolmači za gluhe, ki omogočajo spletno prenos znakovnega jezika.

Ključna načela tolmačenja za gluhe

Ključna načela tolmačenja za gluhe temeljijo na uporabi znakovnega jezika, ustreznih tehnikah tolmačenja in upoštevanju etičnih norm. Ti izhajajo iz posebnosti komunikacije med ljudmi s slušnimi motnjami. Tolmači za gluhe znajo takoj preklapljati med različnimi jezikovnimi sistemi, izbrati optimalno hitrost prevajanja, velikost znakov in razdaljo za udobno vizualno dojemanje.

Vrste in oblike tolmačenja za gluhe

Razlikujemo med dvema ključnima smerema dela tolmačev za gluhe. Prva vrsta je neposredno prevajanje, ki pomeni prehod iz govorjenega ali pisnega jezika v znakovni jezik. Druga vrsta je prehod iz znakovnega jezika v govorjeno pripoved.

Znakovno prevajanje je dveh vrst:

1. Sinhrono, ko prevajalec v realnem času prevaja govor govorca v znakovni jezik.
2. Posledični – prevajalec počaka na premor v govoru govorca, ki nastopi po nekaj stavkih, nato pa ustni tekst prevede v znakovni jezik. Takšen pristop omogoča natančnejši in podrobnejši prevod, vendar traja dlje, ker se govorec in prevajalec izmenjujeta.

Usposobljeni tolmači za gluhe obvladajo samostojni znakovni jezik, ki ima lastno slovnico in sintakso. Ta je glavno komunikacijsko sredstvo v skupnosti ljudi z okvaro sluha.

Obstaja tudi daktilologija – prstna abeceda, ki omogoča prenos besed po posameznih črkah. Uporablja se za označevanje lastnih imen, različne terminologije in zapletenih pojmov.

Tolmačenje zagotavlja dostopnost informacij za gluhe in naglušne ter jih prenaša čim bolj popolno.

M. D.