Tam, kjer sem doma: ob izidu besedil za popevke Miroslava Košute

Piše: Matej Krajnc

DSP, 2025

Pri Društvu slovenskih pisateljev je pred začetkom letošnjih 31. Slovenskih dnevov knjige z letnico 2025 izšla dolgo pričakovana antologija besedil za popevke Miroslava Košute. Pobuda za knjigo je prišla od predsednika DSP Marija Čuka, ki je jeseni 2025 Košuto prosil, naj pripravi izbor besedil, ki jih je pisal za popevke. Od skoraj 120 besedil, ki jih je Košuta napisal v ta namen, se je v knjigi znašlo okrog 40 izbranih pesmi, besedil, ki so se kot poezija zapisala tako v zgodovino slovenske glasbe kot literature. Svojčas so namreč besedila za festivale in druge snemalne potrebe nacionalne radijske hiše pisali pesniki in pesnice – ti časi so že zdavnaj mimo, dandanes na nacionalki nikomur ne pade niti na pamet, da bi besedila naročal literatom, a saj je tudi festivalski duh (čeravno jih še vedno imamo) dolgoročno domala izumrl; kljub EMI, MMS, Festivalu šansona in obnovljeni Popevki nimamo več pesmi, ki bi ostale, ki bi jih ljudje peli in arhivirali v zgodovinskem spominu; pojejo se zvečine tiste iz šestdesetih in sedemdesetih let, častna izjema je morda Šifrerjeva Za prijatelje (1998), kaj več pa niti ne.

Košuta se je na glasbeni sceni pojavil leta 1967, ko je za Slovensko popevko napisal tri besedila; Vzameš me v roke, ki jo je uglasbil Mojmir Sepe, zapela pa Elda Viler, je dobila prvo nagrado strokovne žirije, pesem Vikingi, ki jo je zapela Lidija Kodrič, pa nagrado za besedilo. Do leta 1973, ko se je Košuta bolj ali manj umaknil iz sveta popevk (z izjemami, seveda), se je na festivalu zvrstil neverjeten niz njegovih uglasbenih poezij: leta 1968 (med drugimi) znamenita popevka Tam, kjer sem doma (melodija: Privšek), leta 1969 pa kar štiri instantno zimzelene pesmi: Maček v žaklju (Bele vrane), Zakaj tvoj dom (Jožica Svete), Zlati prah imaš v očeh (Elda Viler) in Ura brez kazalcev (Nino Robić). Leta 1973 je Tatjana Gros zapela Zato sem noro te ljubila, ki jo je v mednnarodne vode ponesel avstralsko-angleški pevec Frank Ifeld, Franci Rebernik pa je tistega leta zapel Pa bo pomlad prišla. Če prištejemo k temu še morda malce manj znane Hanibal, Cvet v laseh, Nocoj, Zlata trobenta in Žalost pride za mano in vrsto festivalskih nagrad za besedila, ni dvoma, da gre za (izvzemši Strnišo) najbrž najvidnejši pesniški festivalski opus pri nas. Z Mačkom v žaklju je takrat 33-letni Košuta spisal angažirano generacijsko himno za mlade, kar nas po pomenu in v svetovnem merilu spomni denimo na Chucka Berryja, ki je bil star 30 let, ko je spisal znameniti Roll Over Beethoven in School Days. Poleg zgoraj omenjenih antoloških besedil najdemo popevke z besedili Miroslava Košute na najrazličnejših drugih nosilcih zvoka in v radijskih arhivih (kar jih ni izbrisanih) v izvedbah mnogih drugih raznozvrstnih pevskih imen.

Kar zadeva objave festivalskih pesmi na nosilcih zvoka, je stvar takisto kar precej jasna: Slovenska popevka 1967 je izšla pri programu Gallus Mladinske knjige, sicer pa so festivalske kompilacije v obliki dolgometražnih plošč ali EP-jev izhajale bodisi pri Jugotonu bodisi pri eograjski PGP RTB, kjer je izšla denimo tudi mala plošča Tam, kjer sem doma. Prvo stalno domačo založbo Helidon smo dobili leta 1967, z izdajanjem kaset pa je v začetku sedemdesetih začela založba ZKP RTV Ljubljana, ki je leta 1973 začela izdajati tudi vinilke. Leta 1970 je pri Helidonu izšla prva 12-palčna vinilka s programom Slovenske popevke, Košuta pa se je na vinilki ZKP RTVL pojavil leta 1973.

Košuta izida knjige, ki kot dodatno zgodovinsko vrednost poleg spremne študije prinaša tudi številne izvirne tipkopise besedil in avtorske popravke, žal ni dočakal; zadnjo redakcijsko e-pošto je Društvu slovenskih pisateljev poslal dva dni pred smrtjo. Izida se je veselil, kajti čeravno je nekoč dejal, da je besedila za popevke pisal po sili razmer (a se jim ni posvečal nič manj skrbno kot drugemu opusu), je čas povedal svoje in ta besedila postavil na visok piedestal slovenske literarne zgodovine, kar si tudi zaslužijo. Antologija prihaja na police in med bralce ob avtorjevi 90-letnici in obenem ob prazniku knjige, kar kljub težkim družbenopolitičnim razmeram v svetu pomeni, da se vremena Kranjcem vendarle tudi jasnijo in da je pričujoča knjiga poleg zbirke šansonov Svetlane Makarovič, ki je pred časom izšla pri založbi Sanje, dobro izhodišče za vnovični razmislek o literarnih plateh slovenske popularne glasbe in za nadaljevanje niza: tu sta Strniša, Šömen in še kdo.